Mestna hranilnica ljubljanska je prva slovenska bančna ustanova, katere ustanovitev je močno podpiral tedanji ljubljanski svetnik in kasneje ljubljanski župan Ivan Hribar, kljub nasprotovanju nemških svetnikov, in je pomenila prvo resno konkurenco nemški Kranjski hranilnici. »S promoviranjem varčevanja in zagotavljanjem virov za financiranje je postala pomemben dejavnik gospodarske rasti v mestu. Ob podpori slovenskih političnih elit se je izoblikovala ne samo kot mestna, temveč tudi kot osrednja slovenska finančna ustanova,« so med vrednotami, ki utemeljujejo zaščito bančne palače, zapisali v osnutku odloka o razglasitvi Mestne hranilnice v Ljubljani za kulturni spomenik lokalnega pomena, o čemer bodo mestni svetniki odločali na seji v začetku prihodnjega meseca. Poleg tega je v občinskem gradivu za razglasitev novega kulturnega spomenika še navedeno, da je Mestna hranilnica ena izmed najpomembnejših javnih stavb, nastalih v popotresni obnovi Ljubljane, ki se »v primerjavi z navznoter usmerjenimi mestnimi palačami 19. stoletja s trgovskim pritličjem odpre v ulični prostor, z najemniškimi stanovanjskimi prostori v nadstropjih pa omogoči delno trženje«.
Za ohranjanje celovitosti in vrednot spomenika
Zaradi zagotavljanja celovitosti in ohranjanja vrednot spomenika ter njegovega izrednega pomena so v ljubljanski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije za Mestno hranilnico na Čopovi ulici 3 pripravili predlog za razglasitev kulturnega spomenika. Cilj sprejetja akta je »ohranjanje arhitekturnih, kulturnih in zgodovinskih sestavin v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti«.
Kot so še zapisali v osnutku, je Mestna hranilnica ljubljanska eno zgodnejših del in prvo med deli arhitekta Josipa Vancaša v Ljubljani. »Likovno se zametki secesijskih prvin na fasadi še vedno mešajo z neohistoričnimi, kot so na primer dekorativna preobloženost fasade, pretirana členitev, drobljenje površine, s kipi poudarjen rizalit in posamezni dekorativni motivi, medtem ko portal z nadstreški iz stekla in kovanega železa v obliki razprtih cvetnih listov izhaja iz francosko-belgijske različice art nouveauja.«
Natečaj za bančno palačo
Za zasnovo nove ljubljanske bančne palače, ki je v začetku prejšnjega stoletja nastala na tedanji Prešernovi, današnji Čopovi ulici, je leta 1902 vodstvo hranilnice razpisalo natečaj. Ta je bil objavljen v ljubljanskih dnevnih časnikih in v dunajskih, praških ter zagrebških strokovnih časopisih, so o zgodovinskem ozadju stavbe, v kateri delujejo pod okriljem Nove Ljubljanske banke, na svoji spletni strani zapisali v muzeju, galeriji in akademiji Muza.
V natečaju je bila natančno opredeljena tudi raba prostorov nove zgradbe, in sicer, da je pritličje namenjeno trgovinam oziroma najemniškim lokalom, prvo nadstropje hranilnici ter drugo in tretje stanovanjem. Kot so še zapisali na omenjeni spletni strani, je takšni prostorski razporeditvi Hribar močno nasprotoval, saj je bil prepričan, da morajo biti prostori bančne poslovalnice v pritličju. »Kot glavne razloge je navajal lažji dostop in zaradi tega tudi prednost pred konkurenco – Kranjsko hranilnico ter povečanje prometa,« so še zapisali v Muzi. Vendar Hribar s svojimi argumenti upravnega odbora hranilnice ni prepričal.
Naročilo načrtov je komisija soglasno potrdila drugouvrščenemu na natečaju, omenjenemu arhitektu Vancašu. Svoja vrata je Mestna hranilnica ljubljanska odprla leta 1905.