Med dišečimi gredami vrtnic v Arboretumu v Volčjem Potoku smo se pogovarjali z Marijo Burja, vrtnarko, ki je s parkom povezana skoraj vse življenje. Njena zgodba se je začela precej drugače, kot bi morda pričakovali. Pravzaprav je za njeno poklicno pot kriva fizika. »Hotela sem iti na medicinsko šolo, pa pri fiziki nisem dobila dovolj dobre ocene,« se nasmehne. Že takratni šolski sistem je dopuščal le najboljše ocene, zato je morala poiskati drugo pot. Tako ji je ostala vrtnarska šola v Celju. »Na hitro sem se odločila, ampak veselje do rastlin sem imela že od doma. Vedno smo nekaj pridelovali. Pravzaprav je bila babica tista, s katero sva se veliko družili prav med gredicami.« Čeprav je bila odločitev sprva morda naključna, jo je vrtnarstvo hitro osvojilo. »Že po enem ali dveh mesecih me je tako potegnilo noter, da sem vedela, da sem na pravem mestu.«
Pri sedemnajstih že na terenu
Po šolanju je prakso opravljala v Arboretumu. S sošolko jima je takratni direktor Miha Ogorevc ponudil priložnost, da se preskusijo v delu, in Marija Burja je ostala. »Včasih je bilo drugače. Ko si uspešno opravil prakso, so ti po koncu tudi ponudili zaposlitev,« pripoveduje. Ker doma niso imeli avta, jo je iz Celja v Volčji Potok s fičkom pripeljala kar prijateljičina mama. »Vse, kar sem imela, je bilo shranjeno v eni torbi. Arboretum mi je ponudil bivanje v barakah, ki niso bile razkošne, ampak je bilo luštno.« Ko je začela delati, še ni bila polnoletna. »Stara sem bila dobrih 17 let in že takoj so me z drugimi vrtnarji poslali na teren.«
Sedem let je sodelovala pri urejanju okolice hiš, poslovnih objektov, cest in javnih površin. Delo je bilo fizično zahtevno, predvsem zato, ker je bilo mehanizacije bistveno manj kot danes. »Imeli smo enega ali dva traktorja in kakšno frezo, drugače pa krampe in lopate. Delali smo vse – od skalnjakov in vodnih objektov do nogometnih igrišč.« Kljub precej garaškemu delu jo na tiste čase vežejo lepi spomini. Še posebno na sodelavce in direktorja, ki ga je kolektiv ljubkovalno klical kar ata. »Velik vtis je pustil name. Ni bil samo direktor. Pogosto je prišel na teren, tudi sam prijel lopato in delal z nami. Ogromno nas je tudi naučil.«
Od trgovine do vzgoje rastlin
Ko si je ustvarila družino, se je njeno delo nekoliko spremenilo. Vodstvo ji je predlagalo, naj teren zamenja za delo v trgovini. »Rekli so mi: na teren ne boš mogla več, ker imaš družino. Pa pojdi v trgovino.« Tam je ostala večino svoje kariere. A delo ni pomenilo zgolj prodaje rastlin. »Vsak misli, da v vrtnariji samo stojiš za pultom. Pa ni tako.« Rastline je bilo treba sprejeti, oskrbeti, označiti, popisati in prešteti. Inventure so potekale povsem drugače kot danes. »Nič nismo skenirali. Pisali smo latinska in slovenska imena, šteli rastline in vse vodili ročno.« Spominja se tudi velikih sprememb v vrtnarski stroki. Včasih so v Arboretumu večino rastlin pridelali sami. »Veliko smo cepili, delali potaknjence in vzgajali svoje rastline. Danes se precej več uvaža.«
V Arboretumu je začela delati leta 1979. V skoraj petih desetletjih je spremljala številne spremembe – od novih rastlinjakov in prodajnih površin do prenovljenega parka. »Ko pogledam okoli sebe, je danes vse drugače. Veliko se je zgradilo, veliko vložilo. Arboretum je res zrasel.« Pred tremi leti se je uradno upokojila, a od rastlin se ni mogla povsem posloviti. Še vedno pomaga, predvsem spomladi. »Zdaj pomagam pri vzgoji rastlin. Posadimo mlade sadike in jih vzgojimo v rastlinjaku. Ko se to obdobje konča, pomagam še v trgovini pri prodaji in svetovanju.«
Vrtnice ostajajo njena velika ljubezen
Čeprav je delala z najrazličnejšimi rastlinami, imajo vrtnice pri njej posebno mesto. »Vrtnice me spremljajo skozi vse življenje.« Prvi stik z njimi je dobila na terenu, ko so urejali zasaditve ob bencinskih servisih. »Skoraj vsak Petrol je imel vrtnice in ljudje so potem prihajali v trgovino ter spraševali po enakih sortah.« Danes opaža, da se odnos do vrtnic spreminja. »Ljudje imajo manjše vrtove, zato niso več popularne velike skupinske zasaditve. Iščejo pa dišeče vrtnice, damaščanke in plezalke.«
Sama težko izbere najljubšo sorto. »V vsakem življenjskem obdobju te spremlja druga vrtnica. Spreminja se ti okus, spreminjajo se barve.« Še vedno rada omenja sorto eden rose, ki jo navdušuje z bogatimi cvetovi, pa tudi slovenske vrtnice, kot sta portorož in prešeren. Po njenih besedah je največja napaka začetnikov napačna izbira prostora. »Vrtnica potrebuje sonce. Če ga ni, ne bo uspevala. Pa ne sme biti pregosto posajena.« Ljudje pogosto pričakujejo, da bo rasla brez posebne nege. »Ne moreš je samo posaditi in pozabiti nanjo. Jeseni je treba odstranjevati odcvetele cvetove, spomladi pa pravilno obrezati.« Ob tem poudarja, da vrtnice kljub slovesu niso tako zahtevne, kot mnogi mislijo. Ko se dobro ukoreninijo, prenesejo tudi precej suše. »Vreme je največji dejavnik. Lahko imaš najboljšo sadiko, pa bo dolgotrajen dež naredil svoje.« Ko jo vprašamo, ali bi danes kaj spremenila in se morda bolj potrudila pri fiziki, se samo nasmehne. »Saj sem se trudila tudi pri fiziki. Vendar ne. Še enkrat bi izbrala isto pot.«
Rastline so ji dale poklic, življenjski slog in številne prijatelje. Še danes jo razveseli, ko jo obiskovalci prepoznajo in ustavijo za nasvet. »Lepo je, ko pridejo ljudje nazaj in rečejo, da so te pogrešali.« In prav med vrtnicami Arboretuma, kjer smo se med pogovorom tudi sprehodili, postane hitro jasno, zakaj. Marija Burja ni le vrtnarka. Je ena tistih ljudi, ki so svoje življenje dobesedno zasadili v prostor, kjer delajo. In prav zato njena zgodba še vedno cveti.