Šolski hodniki so med poletnimi počitnicami prazni, je pa toliko več življenja na igriščih. Ko pouka ni več, se koši, nogometna igrišča in igrala spremenijo v prostor srečevanja otrok in mladostnikov iz soseske. Potem ko je Mestna občina Ljubljana sporočila, da so šolska igrišča med počitnicami odprta za igro in druženje, smo preverili, kako živijo v praksi.
Šolsko igrišče velika pridobitev
Na nedavno povsem prenovljenem igrišču Osnovne šole Oskarja Kovačiča na Rudniku je bilo dopoldne še precej mirno. Sonce je že pripekalo, na igralih pa smo ujeli le nekaj otrok. Prav tako sta na športnem delu jutranji trening opravila mlada, a zelo zagrizena športnika. Domačini povedo, da je pravi utrip drugačen nekaj ur pozneje. »Večinoma se otroci zbirajo popoldne. Dopoldne so še po varstvih ali pa starši delajo,« pripoveduje mama dveh otrok, ki sta si medtem že našla vsak svoj kotiček za igro. Za okoliške prebivalce je odprto šolsko igrišče velika pridobitev. »Tukaj, na Rudniku, dejansko nimamo skoraj ničesar. To je praktično edino takšno igrišče v bližini. Veseli nas, da se otroci po novem lahko tukaj zbirajo,« pravi. Njihovo poletje bo sicer aktivno – najprej jih čakajo Dolomiti, nato še morje –, do takrat pa je šolsko igrišče skoraj vsakodnevna postaja.
Medtem na športnem delu Tara in njen brat Mark pridno trenirata. Iz nahrbtnika sta vzela vsak svojo žogo – Tara za rokomet, mlajši brat je medtem že tekel za nogometno žogo. Počitnice za oba ne pomenijo popolnega odmora od treningov. Ker oba med letom pridno trenirata, skušata tudi poleti ostati v formi. »Ne prideva ravno vsak dan, ampak se trudiva,« pove Tara. Nihče jima ni pripravil posebnega programa. »Približno sama vem, kaj moram delati,« pravi, nato pa že prime kolebnico in začne preskakovati.
Spoznavanje na šolskem igrišču
Precej bolj živahno je bilo na igrišču Osnovne šole Vrhovci, kjer je odmevalo od žog in otroškega smeha. Na igrišču se je v ponedeljek spoznavala skupina 25 otrok iz počitniškega varstva Zveze prijateljev mladine. »Imamo spoznavni dan, zato smo prišli malo ven. Otroci so od prvega do petega razreda,« pove animatorka in vzgojiteljica Mija Vrhovec. Dodaja, da igrišče ni njihov edini cilj. »Vsak dan imamo nekaj drugega. Obiskujemo različne ustanove po Ljubljani, gremo na bazen, pripravljamo delavnice. Igrišče pride bolj vmes ali popoldne.« Pretekli teden, ko je Ljubljano zajel vročinski val, je bila slika drugačna. »Dopoldne je bilo skoraj prazno. Enostavno je bilo prevroče. Proti koncu tedna in popoldne pa se je spet napolnilo.«
Da vročina močno narekuje ritem poletnih dni, potrjujeta tudi dve dekleti, ki sta pravkar končali šolsko leto. Danes sta želeli igrati odbojko, a sta doma pozabili žogo. To ju ni preveč zmotilo – nekaj časa sta metali na koš, potem pa posedli v senci. »Popoldne pride več prijateljev. Takrat je tukaj precej bolj živahno,« povesta Stela in Zoja. Jutra so po njunih besedah bolj umirjena, popoldne pa se igrišče spremeni v zbirališče sošolcev in prijateljev iz soseske.
Bolj živahno v popoldanskih urah
Podobno razmišljata tudi Arne in David, ki sta na igrišče Osnovne šole Riharda Jakopiča prišla s skirojema. Preden sta sedla na klop, sta se osvežila pri pitniku. »Danes ni skoraj nikogar. Verjetno zato, ker je prevroče,« ocenita. Dopoldne sta preživela precej počitniško. »Prespal sem pri njem, malo sva gledala filme, potem pa sva prišla sem.« Pravi utrip poletja se po njunih besedah začne šele pozneje. »Popoldne pridejo vsi. Dopoldne večina še spi ali pa se jim preprosto ne da.« Arne pravi, da ne obiskuje le tega igrišča. »Velikokrat grem tudi na druga igrišča po Šiški. Povsod je podobno – eni igrajo nogomet, drugi košarko, tretji samo sedijo na klopcah in se družijo.«
Za zadnje igrišče smo si izbrali šolsko igrišče v Savskem naselju, ki tudi v času poletnih počitnic ostaja zaprto. »Škoda, ker bi lahko s prijatelji igrali nogomet. Na Filipovem igrišču, v naselju, nam starejši ne dovolijo metati na koš. Do prenovljenega športnega parka pa nas zaradi prehoda čez cesto in, kot pravi mama, prekratkega časovnega intervala semaforja ne pustijo,« sta nam povedala Gal in Nik, ki sta se z žogo v roki namenila do bližnjega travnika v soseski.
Res škoda, kajti čar odprtih šolskih igrišč ni le v športu. So prostor, kjer se sklepajo prijateljstva, nastajajo spontane nogometne ekipe, kjer se otroci dogovorijo za večerno partijo košarke ali pa preprosto posedijo v senci in klepetajo. Čeprav je bilo ob našem dopoldanskem obisku zaradi vročine še precej mirno, so vsi sogovorniki povedali enako: proti večeru igrišča oživijo. Takrat se napolnijo koši, na asfaltu zadonijo nogometne žoge, klopi zasedejo skupine prijateljev, šolsko dvorišče pa za nekaj ur znova postane srce soseske – le da tokrat brez zvonca, šolskih torb in domačih nalog.
