Čeprav je bil Juro Adlešič ljubljanski župan razmeroma kratek čas, med letoma 1935 in 1942, je bil njegov mandat eno ključnih obdobij v oblikovanju urbane identitete, je poudaril umetnostni zgodovinar dr. Franci Lazarini z Univerze v Mariboru in ZRC SAZU. Dodal je, da je njegovo sodelovanje z arhitektom Jožetom Plečnikom mesto obogatilo z množico objektov, ki danes predstavljajo kanonska dela slovenske arhitekture.
Po poklicu je bil Adlešič pravnik. Ko je končal študij prava v Pragi in na Dunaju, se je leta 1910 preselil v Ljubljano, kjer je osem let pozneje odprl odvetniško pisarno. Bil je član Slovenske ljudske stranke (SLS), čeprav se do sredine tridesetih let ni politično udejstvoval.
Župan, prvi, ki je v sicer tradicionalno liberalni Ljubljani izhajal iz katoliške politične opcije, je postal leta 1935. V nekaj letih je reformiral mestno upravo in si posebej prizadeval za napredek na socialnem in kulturnem področju ter za razvoj infrastrukture in izboljšanje bivalnih pogojev v mestu. Za otroke in mladino so zgradili meščansko šolo na Viču, otroški dom v Trnovem in otroška zavetišča, medtem ko je za delavce nastalo več kot 100 stanovanj, brezposelnim pa je delavsko skrbstvo priskrbelo delo, je nekaj poudarkov iz Adlešičevega mandata, navedenih na spletni strani Muzeja novejše zgodovine Slovenije (MNZS). Ob 90. obletnici smrti Franceta Prešerna je po vzoru drugih mest Ljubljana uvedla literarne nagrade, naslednje leto pa so prvič podelili tudi Plečnikovo nagrado za arhitekturo in urbanizem. »V luči vse bolj zaostrenih razmer na evropskih tleh je mestna uprava uredila zaklonišča pred letalskimi napadi, hkrati pa veliko pozornost namenila tudi oskrbi s prehrano,« so še zapisali na spletni strani muzeja.
Načrt tako imenovane velike Ljubljane
Ko je Adlešič prevzel županovanje, je bil to čas širjenja Ljubljane, ki so se ji priključevala predmestja oziroma dotedanje občine Moste, Zgornja Šiška in Vič, južni del občin Ježica, Polje ter Štepanja vas. Velikost mesta se je, kot je podatek navedel kustos dr. Blaž Vurnik iz Mestnega muzeja Ljubljana v razstavnem katalogu 1495 dni: Ljubljana med drugo svetovno vojno, povečala z dobrih 3830 na dobrih 6530 hektarjev. Težava, ki je ob tem povečanju nastala, je bila povezana z dejstvom, da so imeli priključeni deli večinoma agrarni značaj in pred mestno upravo je bila tako naloga urbanizacije tako imenovane velike Ljubljane.
»Adlešič je pomembno vplival na urbanistični in arhitekturni razvoj Ljubljane, ki se je v času med obema vojnama prelevila iz avstrijskega provincialnega mesta v sodobno politično, kulturno in gospodarsko središče Slovencev ter eno od treh prestolnic Kraljevine Jugoslavije,« je njegovo vlogo podčrtal Lazarini. In dodal, da je bil ključen za izvedbo več mestotvornih projektov, ki pred njim dolgo niso bili uresničeni zaradi različnih razlogov in so ostajali zgolj želja tako mestnih oblasti kot prebivalcev. Pri tem je bilo pomembno tesno sodelovanje z arhitektom Jožetom Plečnikom in nastalo je večji del tega, kar danes označujemo za Plečnikovo Ljubljano. Pri čemer se v sodelovanju z arhitektom ni pojavljal le kot naročnik, temveč je imel po Lazarinijevih besedah večplastno vlogo. Pogosto je bil namreč mediator med arhitektom, delom občinskih svetnikov, ki so Plečnikovim projektom nasprotovali, in javnostjo. »Ker je bilo s Plečnikom kdaj težko komunicirati, se je Adlešič v pismih za pomoč pri sporazumevanju obrnil na Franceta Steleta,« je še dejal Lazarini. In ob tem opozoril, da bi ob navedbah, kako so v obdobju med obema vojnama Ljubljano oblikovali arhitekt Jože Plečnik, vodja spomeniškega varstva France Stele in vodja mestnega gradbenega urada Matko Prelovšek, morali omenjati tudi vsakokratnega ljubljanskega župana, še zlasti Jura Adlešiča. Prav tako je Lazarini v enem od svojih člankov za Bilten Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva (SUZD) zapisal, da se mu ne zdi pretirano, če župana Adlešiča »glede na njegov pomen za infrastrukturni, arhitekturni, urbanistični in kulturni razvoj mesta postavimo ob bok Ivanu Hribarju.« Če je Hribar poskrbel za razvoj mesta po velikem potresu, je podobno vlogo imel Adlešič v obdobju med obema vojnama.
Od Žal do pokritih tržnic
Med ključnimi projekti, ki so nastali pod Adlešičevim županovanjem in po Plečnikovih načrtih, so spominski park Navje, ureditev Rimskega zidu, zapornica na Ljubljanici, tržnice, ureditev sprehajališča na Šancah in poslovilni objekti na Žalah. »Danes si najbrž težko predstavljamo, da na Žalah ni bilo vežic in mrtvašnice. Pogrebni sprevodi so potekali peš s starega pokopališča pri svetem Krištofu, današnjem Gospodarskem razstavišču, do Žal, kar je povzročalo tudi nemalo prometnih težav,« je pretekli čas opisal sogovornik. Ob tem je še razložil, da je bila ena od najbolj perečih komunalnih težav v medvojnem času prav odsotnost objekta za slovo od pokojnikov na osrednjem mestnem pokopališču. Mesto je leta 1906 dobilo novo pokopališče pri Svetem Križu, ki je nadomestilo že prej omenjeno staro pokopališče pri svetem Krištofu. Vendar zaradi prve svetovne vojne spremljajoči objekti – z izjemo cerkve in upravne stavbe – niso bili zgrajeni, zato so še naprej uporabljali dotrajano mrtvašnico na starem pokopališču ali mrtvašnice drugih javnih ustanov. Ena od možnosti je bila tudi, da je pokojnik do pogreba ležal doma in so ga nato skozi mesto peljali na novo pokopališče.
Med velikimi projekti je bila tudi ureditev pokrite tržnice, o kateri je na območju Vodnikovega trga v svojih popotresnih načrtih modernizacije Ljubljane razmišljal že župan Ivan Hribar. Načrti za secesijsko tržnico so že obstajali, a ker Hribar leta 1910 ni bil več potrjen za župana, je to ostalo neuresničeno. Vprašanje ureditve tržnice je ostalo odprto do prihoda Adlešiča, ko so s Plečnikovimi pokritimi tržnicami na osi od Kresije do Zmajskega mostu rešili dolgotrajne higienske in organizacijske težave enega od osrednjih mestnih prostorov.
Župan okupiranega mesta
V Adlešičevo upravljanje mesta je posegla druga svetovna vojna, in kot je v Biltenu SUZD zapisal Lazarini, je aprila 1941 »skladno z mednarodnim pravom predal mestne ključe italijanskim okupatorjem, zaradi česar je bil vse do nedavnega po krivici deležen očitkov. Italijanski okupatorji so ga pustili na županskem položaju, na katerem je skušal dokončati nekatere že začete projekte (na primer tržnice).« Z županskega položaja v okupirani Ljubljani je Adlešič, kot je v pogovoru še dejal umetnostni zgodovinar, večkrat želel odstopiti, a so ga, kar je razvidno iz pisem, nekateri prebivalci, med njimi tudi Plečnik, prepričevali, naj ostane, »da bo še večja škoda, če odstopi. Tako je nekaj več kot leto dni po italijanski okupaciji vztrajal kot župan. Nato je, ker je videl, da stvari ne peljejo nikamor, odstopil, a je to bil dovolj hud madež.«
Ali kot je zapisal Vurnik v že omenjenem katalogu: »V vojnem času ni imel možnosti pomembneje vplivati na razvoj mesta. V prvi polovici leta 1942 je večkrat zaprosil, naj se ga razreši z županskega položaja. Italijani so v to privolili šele po četrti ali peti prošnji.« Po razrešitvi se je pred grožnjami umaknil v Italijo in zatem v ZDA. V Slovenijo se je vrnil šele tik pred smrtjo leta 1968.