V 18. stoletju in verjetno tudi že prej je veljala splošna prepoved kopanja v Ljubljanici, čeprav se tega niso vsi držali. Obstaja navedba, kako se je nad golimi kopalci zgražal tedanji župan Peter Fister in nanje pošiljal policijsko stražo. Pri čemer je podobne zgodbe v starih časopisih mogoče spremljati še kasneje, vse do druge svetovne vojne. Razmah organiziranega kopanja z vzpostavljeno infrastrukturo in vstopnino v osrednjem delu Ljubljanice, torej od današnjega Trnovskega pristana preko Prulskega mostu do Livade in ob tem tudi delno v Gradaščici z Malim grabnom, sega v 19. stoletje, kot je moderno zgodovino rečnega kopanja in tudi mestnih javnih kopališče ter bazenov proučil zgodovinar in vodja Muzeja športa dr. Aleš Šafarič.
V obdobju širših družbenih sprememb, splošne modernizacije v 19. in v začetku 20. stoletju, ko so tudi Ljubljano zajeli večji infrastrukturni projekti – med njimi izgradnja železnice, ki je Ljubljanici vzela dotedanjo osrednjo prometno vlogo, izsuševanje Barja po izgradnji Gruberjevega prekopa in druge regulacije rečne struge, vzpostavljanje sodobnega vodovodnega ter kanalizacijskega sistema – so vsi ti posegi pomembno vplivali na čistost reke in ob tem tudi na njen pomen kot kopališča. V teh procesih je Ljubljanica namesto zgolj funkcionalne, prometne in trgovske vloge vse bolj dobivala tudi uživaško vlogo. Z industrializacijo in delavskimi pravicami, ki so prinesle koncept prostega časa, namenjenega počitku, sproščanju, druženju, rekreaciji, kulturi in uživanju, je tudi kopanje v Ljubljanici postalo del širšega vsakdana prebivalcev.
Najstarejše kopališče
na Ljubljanici
Najstarejše kopališče na Ljubljanici, ki je bilo dolgo časa tudi edino in je v reki imelo bazen ter je na ta način omogočalo učenje plavanja, je bilo v 19. stoletju na današnjem Trnovskem pristanu. Pred prvo svetovno voljo je tudi veljalo, da je Ljubljanica bolj čista od Gradaščice in Malega grabna. Imela je nekaj bolj ali manj primernih mest za kopanje. Bližina reke za meščane je bila eden od dejavnikov, ki so vplivali na to, da ima kopanje v Ljubljanici starejšo zgodovino od kopanja v Savi. Slednja je bila namreč predaleč, poleg tega je bila bolj nevarna. Bila je »močna, deroča, zločesta, zvita in človeku nevarna«, je Šafarič v strokovnem članku o zgodovini kopanja v Ljubljani navedel zapis o Savi iz leta 1941, objavljen v časopisu Slovenski dom. Poleg tega so jo tudi mitologizirali, saj so jo spremljale zgodbe, da v njenih globokih tolmunih vlada povodni mož, imenovan Krvavo stegno, ki je redke plavalce potegnil s seboj v globino reke. Tako so utopitve razlagali tudi na ta način.
Pred dvema stoletjema je bilo na Ljubljanici tako več kopališč, ki so si v različnih letih in tudi s prekinitvami sledila ter se po reki selila. Vojaško kopališče naj bi bilo v začetku 19. stoletja (ali že prej) pod šempetrsko vojašnico. A ker je bila reka v tem delu, ko so je vila iz mesta in so vanjo zlivali odplake, že precej onesnažena, so mestne oblasti začele iskati primernejšo lokacijo za rečni bazen s plavalno šolo višje po toku Ljubljanice ali na Gradaščici. Mesto je kopališče na Ljubljanici nato vzpostavilo pred letom 1830 in glede na zapise v časopisu, ki sicer ne navajajo natančne mikrolokacije, kot je navedel Šafarič, je bilo to na Trnovskem pristanu.
Kopališče je bilo sprva brezplačno in na voljo vse dni od jutra do večera, s poudarkom, da izven urejene lokacije kopanje ni bilo dovoljeno. »Dvakrat na dan po uro in pol je bilo kopališče na voljo izključno cesarsko-kraljevi garniziji, njihov častnik pa je imel vlogo plavalnega učitelja. Razglas policijske direkcije je zahteval še upoštevanje reda in miru ter moralnih pravil, kar je pomenilo, da je bilo kopanje dovoljeno le v kopalkah. V kolikor revni obiskovalci teh niso imeli, so si jih lahko brezplačno izposodili,« je v članku tudi zapisal zgodovinar.
Ko je leta 1836 narasla reka odnesla del kopališča, je novo najverjetneje na istem mestu tri leta kasneje postavil tesarski mojster Jurij Pajk. Zgradil je dva rečna bazena – enega za moške in enega za ženske. Poleg tega je kopališče imelo tudi devet kabin za kopanje in umivanje, namenjeno posameznikom. Hkrati je, kot je zgodovino še odstrl Šafarič, Pajk vzpostavil plavalne tečaje, ki jih je vodil častnik, ki je prav tako nadzoroval celotno kopališče. Del ponudbe kopališča je bila tudi izposoja rjuh, brisač in kopalk. »Slednje je lahko obiskovalec za celotno sezono predal v redno čiščenje in hrambo.« Prav tako je Pajk ponujal možnost prevoza čez reko in postavil poseben brezplačen bazen za revne.
Čolnarna in klubsko kopališče
Med preteklimi rečnimi kopališči na Ljubljanici velja omeniti še eno, ki je bilo v prvi vrsti čolnarna. To je po zgodovinarjevi navedbi na levem bregu reke ob izlivu Malega grabna – tam, kjer je danes Veslaški klub Ljubljanica – v začetku 20. stoletja uredil Ljubljanski sportni klub (LSK). Kopališče sicer ni delovalo kot odprt prostor za meščane, saj je bilo namenjeno klubski uporabi, a kot je poudaril vodja Muzeja športa, je bilo pomembno za razvoj športnega veslanja, skokov v vodo in plavanja.
Pred prvo svetovno vojno sta bila zaradi nizkega in varnega toka ter relativne bližine mesta, a hkrati ravno pravšnje odmaknjenosti, ki je omogočala mir in sproščenost, za kopanje praktično po celotnem toku od izliva v Ljubljanico in do jezu na Bokalcih priljubljena Gradaščica in Mali graben. Kot je izpostavil Šafarič, je v tistem obdobju, kljub urejenim kopališčem na Ljubljanici, Gradaščica bila najbolj obiskana, čeprav je bila neurejena, a je bila zastonj in je bilo na enem delu toka kopanje tudi dovoljeno. To je bil tudi čas, ko so se, saj sončenje ni bilo v modi, kopali proti večeru in ločeno po spolu.
Konec ločevanja po spolu, sončenje in druge spremembe
Obdobje med obema vojnama je z družbenimi spremembami prineslo spremembe tudi v kulturi kopanja. »Po moriji prve svetovne vojne in geopolitičnih spremembah, ki so preobrazile podobo sveta in družbe, so strah, jeza, obup in nemoč nadomestili prejšnjo vero v tehnološki napredek, ki naj bi prinesel družbeni razvoj. Krizo so še dodatno okrepile slabe gospodarske razmere, kar je prispevalo tudi k razrasti cinizma in nihilizma ter odpora do prevladujočih družbenih norm, kar je obenem prineslo pozitivne spremembe in pospešilo proces demokratizacije, sekularizacije, emancipacije žensk,« je pretekli družbeni kontekst strnil zgodovinar. Dodal je, da je v tistem času kljub burnim političnim razmeram prišlo do kulturnega in tehnološkega razcveta ter da je Ljubljana, »če zanemarimo močno razslojeno družbo«, tako doživljala zlato dobo. Ta se je odražala v priseljevanju, rasti mesta, razvoju infrastrukture in splošni modernizaciji vsakdanjega življenja. »S širitvijo kopalnic v stanovanjih se je izboljševala bivanjska kultura, z njo pa se je spreminjala kultura osebne higiene, kar je posledično vplivalo na obisk javnih kopeli in na spremenjene potrebe po drugačnih kopališčih.« Prav tako se je pojavil nov trend – angleški weekend oziroma počitek ob koncu tedna, ko so ljudje šli na izlet iz mesta. To novo preživljanje prostega časa v naravi se je poleti prelevilo v množično zahajanje meščanov k rekam, kjer so se sončili, plavali, se družili, igrali na glasbilih, plesali, kartali, šahirali in se ukvarjali z drugimi igrami ter športi,« je še enega od vidikov preteklega družbenega življenja opisal Šafarič.
Prav tako je v kulturi kopanja med vojnama prišlo do konca delitve po spolu, česar konservativni del družbe sicer ni zlahka sprejel. Hkrati se je spremenil pogled na sončenje, kar ima prav tako družbene korenine.
Če je bila do 20. stoletja bleda polt statusni simbol, zaščitni znak aristokracije, ki za razliko od delavcev in kmetov ni delala na prostem in je bila pred sončnimi žarki umaknjena v notranje prostore ter v sence svojih vrtov, se je to v začetku prejšnjega stoletja spremenilo. Najprej nekoliko s tem, ko je leta 1903 islandsko-danski zdravnik Niels Finsen dobil Nobelovo nagrado za odkritje, da svetloba lahko zdravi kožno bolezen, ki jo je povzročila bakterija tuberkuloze. S tem je izpostavljanje soncu dobilo zdravstveni vidik, prav tako sta veljavo začela pridobivati šport in rekreacija.
K popularizaciji rjave polti je pripomogla tudi Coco Chanel, ki se je s počitnic vrnila zagorela od sončenja. Ker je francoska modna oblikovalka postavljala mednarodne trende, je porjavela polt postala modna zapoved. Čemur sta nato sledili moda kopalk in kozmetična industrija z raznimi preparati v obliki sončnih krem, pa tudi glicerina in vazelina ter ob tem še masla in drugih rešitev iz domače kuhinje, kot je naštel Šafarič. Za razliko od preteklih časov je v novih časih zagorela polt postala označevalec višjih razredov, ki so si v prostem času lahko privoščili odhode na izlete in oddih.
Novim okoliščinam so se morala prilagoditi tudi kopališča. »Pestrejšemu izboru pijače in jedače so se pridružile želje po pedikerju, frizerju, telefonski povezavi, glasbi, ambulanti za prvo pomoč, igriščih itd. Množičen obisk oddaljenih kopališč je zahteval tudi spremembe v prometnih povezavah, kjer se je širilo tramvajsko omrežje in so se uveljavili posebni kopalni oziroma kopalniški vlaki.«
Na Ljubljanici je bilo v obdobju med obema vojnama urejeno rečno mestno kopališče, in sicer tam, kjer je danes Kajak kanu klub Ljubljana, ki je delovalo do vojne in nato še nekaj let po njej.
Slavna Špica
Po drugi svetovni vojni je bila prav tako aktualna slavna Špica, ki se je v začetku 20. stoletja iz neurejenega prostora ob Ljubljanici razvila v priljubljeno »divje« kopališče, čeprav je bilo kopanje sprva tam uradno prepovedano. Obiskovali so ga različni družbeni sloji in občina je v tridesetih letih tam načrtovala izgradnjo sodobnega kopališča po načrtih Jožeta Plečnika, vendar se to zaradi pomanjkanja denarja ni nikoli zgodilo. Javno mestno kopališče z osnovno infrastrukturo, ki je bilo, kot je povedal Šafarič, namenjeno predvsem otrokom in neplavalcem, je bilo na Špici prvič urejeno med italijansko okupacijo leta 1942. »Po nemški zasedbi je bilo kopanje ponovno prepovedano zaradi domnevne onesnaženosti vode, po vojni pa je bilo kopališče obnovljeno in je ostalo priljubljeno zbirališče Ljubljančanov. Leta 1957 so ga uradno zaprli, saj je bila kakovost vode zaradi industrijskega in fekalnega onesnaženja neprimerna za kopanje, čeprav je Špica ostala pomemben prostor za rekreacijo in druženje.«
V širšem kolektivnem spominu mesta je Špica ostala sinonim za pretekla kopanja in kopališča na Ljubljanici, ki so bila nekoč pomemben del Ljubljane. Z družbenimi spremembami od 19. stoletja in do konca druge svetovne vojne, kot je v svoji raziskavi pokazal Šafarič, so z razvojem mesta, bivalne kulture, odnosa do osebne higiene in zdravja ter koncepta prostega časa rečna kopališča postala vidni prostori družabnosti, razvedrila in telesne aktivnosti. A hkrati so ostajala družbeni prostori, v katerih »so se odražale razredne razlike, spolne norme in vprašanja dostopnosti javnega prostora«. x