Izkazalo se je, da je kljub velikemu številu gostiln slabo poskrbljeno za prenočevanje in oskrbo potnikov. Vzrok je bil med drugim tudi ta, da imenitnejše gostilne niso bile oproščene vojaških nastanitev, kar jim je očitno zniževalo raven in niso bile primerne za odličnejše goste. Pri urejanju tega problema je posredovala celo država in od ljubljanskega mestnega magistrata zahtevala, da priskrbi dovolj udobnih prenočišč za uradnike in popotnike.
Hotel je bil kmalu premajhen
Zaradi izboljšanih cestnih povezav in vedno večjega števila tujcev, ki so iskali prenočišče, so razmere deželno vlado leta 1731 prisilile, da je izdala mestnemu magistratu ukaz, naj poskrbi za stanovanja potnikov in vojakov. Magistrat je takoj kupil nekaj gostiln, dve blizu Rotovža, kupljeni hiši pa strnil v eno. Prva je gostilno v tej stavbi že leta 1732 vodila vdova Elizabeta Žibertova.
Hotel Wilder Mann (Bidelmon) je bil ustanovljen leta 1736 in je imel 10 sob. Leta 1742 je mesto stavbo prezidalo v sedanjo obliko. Za postavitev portala in okraskov pri oknih so zaposlili Ludovika Bombasia in kamnoseka Frančiška Grumnika. Da bi polepšali pročelje, so pri mestnem slikarju Ivanu Zupančiču naročili sliko Herkula – divjega moža ali po nemško Wilder Manna –, ki so jo nato obesili desno od vhoda, na prostor med prvim in drugim nadstropjem.
Hotel je bil namenjen predvsem potujoči gospodi, a je bil zaradi velikega pretoka vojske največkrat polno zaseden z vojaki, tako da se je morala gospoda v veliko primerih zadovoljiti s slabšimi prenočišči ali pa prenočiti kar v predmestjih v manj uglednih gostilnah. Prepogosto se je tudi dogajalo, da so si posamezni zasebniki najeli po več sob skupaj in v njih bivali dalj časa, tudi po pol leta in več. Magistrat je zato celotno prvo nadstropje leta 1734 oddal gostilničarju Michaelu Machu in ženi Neži, ki sta imela prej v najemu le en »obok«. Hiša je bila kljub temu še vedno polna stalnih gostov. Končno se je zaradi nevzdržnega stanja leta 1754 pritožil poštni upravitelj Franc Johann Amigoni in dosegel, da je magistrat proti zmerni zakupnini oddal gostilničarju še drugo nadstropje. Razmere se kljub vsem ukrepom niso izboljšale in magistrat je leta 1770 hotel prodal Janezu Vidicu.
Hotel je gostil kar nekaj pomembnih gostov, med njimi dvakrat cesarja Jožefa Il., in sicer v letih 1784 in 1788, leta 1790 pa tudi cesarja Leopolda XI. Kasneje je v hotelu prenočil tudi nadvojvoda Karl iz Tirolske (Karl aus Tirol), ki je 17. februarja 1797 v teh krajih organiziral črno vojsko.
Leta 1782 je hotel prevzela Vidicova vdova Marija Elizabeta, sledili so ji leta 1790 Luka Marinič, 1795 Janez Rechler in 1798 Ferdinand in Frančiška Anpeck. Slednja je upravljala hotel vse do leta 1819, ko jo je nasledil Janez Jurij Kraxner.
Vrhunska hotelirka Elizabeta Mrak
Leta 1821 je hotel kupila Elizabeta Mrak. Ta odlična hotelirka je vodila posle dolgih 40 let in pod njenim vodstvom je hotel slovel zunaj in znotraj Avstrije, obiskovali pa so ga tudi zelo visoki gostje: leta 1842 nadvojvoda Franc Karel, 1844 nadvojvoda Johann, ki je hotel pozneje še večkrat obiskal, in 1845 nadvojvoda Franc Jožef l. z bratoma Ferdinandom Maxom in Karlom Ludvikom. Po smrti Elizabete Mrak je leta 1861 hotel podedovala njena hči Ana, ki ga je prav tako uspešno vodila še sedem let, nato pa hotel opustila in hišo leta 1868 prodala ljubljanskemu trgovcu Matiji Gregoriču.
Stavba, v kateri je domoval prvi ljubljanski hotel, stoji v neposredni bližini Robbovega vodnjaka na naslovu Ciril-Metodov trg 21. V pritličju so zdaj lokali, v nadstropjih pa stanovalci in skladišča Zgodovinskega arhiva Ljubljana.
