Hotelska stavba je imela obliko črke L, s pročeljem je bila obrnjena na Sv. Petra cesto. Njegova restavracija je bila leta 1906 znana kot »abstinentna restavracija Alojzije Tratnik«, ker je stregla samo hrano in brezalkoholne pijače. Vanjo so zahajali gostje iz boljših krogov, obiskovali so jo profesorji, učitelji, uradniki, odvetniki, zdravniki in člani raznih društev. Lastnica si je sicer želela pridobiti dovoljenje tudi za prodajo alkoholnih in osvežilnih pijač, a ji ni uspelo.
Na večerje hodil Anton Aškerc
Med znamenitejšimi gosti je bil tudi Anton Aškerc, od leta 1897 ljubljanski mestni arhivar. V začetku prebivanja v Ljubljani je hodil večerjat v Narodni dom, kjer se je zbirala tudi literarna družba. Nekaj časa je hodil zajtrkovat v kavarno hotela Slon, pozneje pa je gostilne in restavracije dokaj pogosto menjaval. Vse bolj se je zapiral vase in si pridobil majhno omizje – od 2 do 5 oseb –, ki mu je sledilo po lokalih. Zaradi zagrenjenosti je bil osoren do strežnega osebja, tudi v hotelu Tratnik, kamor je nekaj časa zahajal, piše med drugim v knjigi Literarni atlas Ljubljane avtorjev Marjana Dolgana, Jerneja Fridla in Mance Volk.
Strogi zakoni glede točenja alkoholnih pijač
Strog zakon iz leta 1859, ki je urejal gostinsko in krčmarsko obrt, je namreč gostinske pravice delil na: prenočevanje tujcev, prodajo jedi, točenje alkoholnih pijač z izjemo žganja, točenje žganja, prodajo kave, drugih toplih napitkov in osvežilnih pijač in igranje dovoljenih iger. Pravice so bile lahko podeljene skupno, največkrat pa posamično. V primeru Alojzije Tratnik so na magistratu pač ugotovili, da je bilo v njeni ulici že preveč gostiln ter vinotočev in žganjetočev, tako da so si lahko gostje potrebo po teh pijačah brez večjih problemov zadovoljili drugje.
Leta 1916 sta lastnika povečala hotelske zmogljivosti, saj sta s predelavo bivše delavnice za pasarsko obrt dobila novo gostilniško sobo. Poleg dveh kuhinj, gostilniških sob in kavarne je imel hotel deset sob za prenočevanje, klet in podstrešne shrambe.
Skrbna vzgoja bodočega lastnika
Že zgodaj sta si začela vzgajati tudi naslednika v sinu Kazimirju (Mirku). Kot mlad fant je po svojih močeh pomagal v domači restavraciji, pozneje odšel na Dunaj, kjer je obiskoval natakarsko šolo in delal v večjih restavracijah. Pri sedemnajstih letih je bil plačilni natakar v restavraciji Pri zlati kaplji. Julija leta 1914 je odšel v vojsko, bil nekaj mesecev na galicijski fronti in decembra prišel v rusko ujetništvo, od koder se je vrnil šele septembra 1920. Slabo leto je pomagal očetu v restavraciji, nato pa od Alojzija Zajca vzel v najem hotel Bellevue. Po enem letu oziroma že leta 1922 pa je bil spet v domačem hotelu.
Novi lastnik prenovi in preimenuje hotel
Leta 1933 je hotel kupilo Podporno društvo železniških uslužbencev in upokojencev in ga preimenovalo v hotel Balkan. Prenovljen hotel so odprli 5. januarja 1934. Članom zadrug in državnim uslužbencem je bilo na razpolago 20 sob z 38 posteljami, v dvoriščni stavbi pa je bila še posebna soba s sedmimi posteljami. Potujoče železničarje so vabili na prenočevanje v hotel z geslom »Svoji k svojim«.
Stavba, v kateri je bil hotel, še vedno stoji in nosi naslov oziroma hišno številko Trubarjeva 23.
