LPP ima v uporabi deset avtobusov na vodikove gorivne celice, ki jih uporablja predvsem na daljših avtobusnih progah. V Stanežičah, kjer sta parkirišče P+R in končna postaja proge 1, so letos odprli tudi polnilno postajo za avtobuse na vodik, a s tem projekt uvedbe avtobusov na vodik še ni končan, saj ostaja nedokončan obrat za pridobivanje vodika, ki ga postavlja Energetika Ljubljana in naj bi oskrboval avtobuse LPP na način, ki ne povzroča dodatnih izpustov CO₂. V vmesnem času občinska podjetja vodik kupujejo na trgu, a ne gre brez zapletov.
Projekt uvedbe avtobusov na vodik v vozni park LPP traja že več kot eno leto in ima tri ključne investicije: nakup avtobusov, vzpostavitev polnilnice in vzpostavitev proizvodnje vodika.
Te investicije izdatno podpirajo subvencije. Prav zato, ker je bila upravičenka do nepovratnih sredstev za nakup avtobusov na vodik Mestna občina Ljubljana, je občina tudi kupec in lastnik teh avtobusov, LPP pa te avtobuse najema. Nakup vseh desetih avtobusov sta tako v približno 80-odstotnem deležu financirala Podnebni sklad in Načrt za okrevanje in odpornost. Občina je za nakup prejela subvencijo v višini 6.527.818 evrov brez DDV. Skupna vrednost investicije je znašala 8.340.200 evrov.
Sredi februarja se je odprla še polnilnica za tovrstne avtobuse na končni postaji proge 1 na parkirišču P+R v Stanežičah.
Polnilni park v Stanežičah sta s pomočjo evropskih sredstev skupaj gradila LPP in Energetika Ljubljana, pri čemer je bila slednja odgovorna za polnilnice za vodik, LPP pa za električne polnilnice. Vrednost investicije v polnilnico je bila 2.443.000 evrov, od tega so tretjino, se pravi 832.500 evrov, predstavljala sredstva EU.
Do postavitve polnilnice so vodikovi avtobusi vozili na baterije kot sicer električni avtobusi. Zdaj se polnijo v Stanežičah z vodikom, ki ga dobavlja Energetika Ljubljana. Tu se zgodba o ničelnih izpustih zaplete.
Dobava vodika
Pogonski sklop vodikovih avtobusov predstavljajo gorivne celice in elektromotorji. V gorivnih celicah vodik iz rezervoarjev in kisik iz ozračja tvorita molekule vode in elektriko za motorje, ki poganjajo avtobus po cesti. Na vozilu je torej edini izpust voda. Če pa naj bo uporaba avtobusa resnično nizkoogljična, mora biti tudi vodik pridobljen na način, ki ne proizvaja izpustov CO₂.
V nasprotju s fosilnimi gorivi je ekstrakcija vodika, ki ga najdemo tudi v naravi, še zelo v povojih. Komercialno ga trenutno črpajo le v Maliju, medtem ko v Franciji, Španiji, ZDA in Avstraliji potekajo obsežna raziskovalna vrtanja in pilotni projekti za zagon črpanja tako imenovanega belega vodika. Večino vodika zato še naprej pridobivamo iz drugih spojin, kar pa zahteva energijo.
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) dve tretjini pridobimo iz zemeljskega plina, sledi pridobivanje iz premoga. Pri tem na globalni ravni nastane 1300 milijonov ton izpustov toplogrednih plinov, kar predstavlja okoli 3,5 odstotka vseh izpustov CO₂ na svetu. Najbolj običajen postopek je parni reforming metana, tako pridobljenemu vodiku pa rečemo tudi sivi vodik. Pri kemijskih reakcijah se za vsak kilogram pridobljenega vodika sprosti neposredno okoli 6 kilogramov CO₂, a ker je pri proizvodnji potrebna tudi dodatna energija, so izpusti toplogrednih plinov za cel proces višji. Po oceni IEA znašajo od 10 do 12 kilogramov za vsak pridobljeni kilogram vodika.
Nizkoogljični način pridobivanja vodika je lahko elektroliza vode, ki pa zahteva velike količine električne energije. Ta proces je dejansko obraten procesu v gorivnih celicah vodikovega avtobusa: s pomočjo elektrike se molekule vode razcepijo na kisik in vodik. Če je elektrika, ki jo pri tem uporabljamo, tudi sama pridobljena iz obnovljivih virov energije, je tak vodik resnično nizkoogljično gorivo in mu rečemo zeleni vodik. Žal je ta proces izredno energetsko potraten in je zeleni vodik z ekonomskega vidika povsem nekonkurenčen sivemu vodiku in zato predstavlja po podatkih IEA iz lanskega leta manj kot en odstotek vsega pridobljenega vodika.
Trg zelenega vodika je tako izredno majhen, cene pa visoke. Kot ugotavlja Agencija EU za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), je cena zelenega vodika štirikrat višja od cene sivega vodika. Poleg tega je slabo razvita tudi infrastruktura za dobavo vodika.
Kljub temu je LPP poskušal za svoje avtobuse dobiti vodik, ki bi bil vsaj delno zelen. A prvi razpis iz lanskega oktobra, ki ga je za Energetiko Ljubljana vodil Javni holding Ljubljana, je bil neuspešen, potem ko niso dobili nobene prijave, ki bi izpolnjevala pogoje. V drugem razpisu so za dobavitelja pridobili podjetje Messer Slovenija. Vrednost tega naročila je dober milijon evrov in pol, cena vodika pa je odvisna od razmer na trgu. Čeprav sta oba razpisa zahtevala, da bi bila četrtina dobavljenega vodika zelenega, pa trenutno, kot so nam povedali v Energetiki Ljubljana, dobavljajo zgolj sivi vodik, in sicer okoli 2000 kilogramov na mesec.
Izpusti toplogrednih plinov so še vedno visoki
Ker ljubljanski vodikovi avtobusi vozijo na sivi vodik, to pomeni, da so njihovi celotni izpusti primerljivi oziroma le malo nižji od tistih avtobusov, ki vozijo na metan ali dizel, in bistveno večji kot pri električnih. Pomembna razlika je, da dizelski avtobusi onesnažujejo še z drugimi izpusti, kot so dušikovi oksidi in prašni delci, ter da ti izpusti nastajajo v mestu, kjer avtobusi vozijo. V primeru vodikovih avtobusov se izpusti CO₂ v ozračje sprostijo na kraju proizvodnje vodika.
Da bi se trditve o nizkoogljičnem javnem prevozu uresničile, je tako potreben še vir zelenega vodika. Tega pa Energetika Ljubljana gradi kar sama, in sicer v obliki obrata za pridobivanje vodika ob Podutiški cesti v neposredni bližini avtocestnega razcepa Koseze. Prvi korak, postavitev nekaj manj kot dvomegavatne sončne elektrarne, je Energetika Ljubljana že izvedla.
Gradi še obrat za pridobivanje vodika z elektrolizo, ki se bo napajal iz te elektrarne. Na razpisu sta bili uspešni ljubljansko inženirsko podjetje C & G ter italijansko podjetje AVL Italia, ki se ukvarja s proizvodnjo naprav za pridobivanje vodika z elektrolizo.
Lasten vodik čez eno leto
Naprava za pridobivanje vodika bo postavljena modularno in brez tovarniške stavbe. To pomeni, da bo obrat na lokaciji postavljen v obliki ladijskih zabojnikov, v katerih bodo nameščeni vsi strojni elementi. Vrednost investicije je 5,75 milijona evrov, od česar 1,7 milijona predstavlja cena samega elektrolizatorja, preostanek pa vsa preostala oprema. Obrat naj bi začel delovati do novembra prihodnje leto.
Tak obrat bo lahko proizvajal želeni zeleni vodik, ko bo seveda sijalo sonce. Zaradi vremena in dolžine dneva zna proizvodnja tudi sicer idealno postavljene elektrarne v začetku novembra proizvesti približno četrtino tega, kar proizvaja v začetku poletja in je blizu nazivne moči.
Uvedba desetih vodikovih avtobusov bo tako skupno stala več kot 15 milijonov evrov brez DDV, več kot polovico tega zneska pa zagotavljajo subvencije EU in Podnebnega sklada. Vso investicijo pa je močno podražilo prav dejstvo, da morajo v nasprotju z drugimi načini pogona pri vodikovih avtobusih občinska podjetja zgraditi še obrat za proizvodnjo lastnega goriva in celo elektrarno za ta obrat.