V Brnčičevo ulico, ki jo večina Ljubljančanov pozna kot ulico, kjer so prevzemna skladišča najbolj znanih slovenskih internetnih trgovin, vsak dan na delo hodi nekaj tisoč ljudi. In to v ulico, ki je bila še pred dobrim desetletjem le cesta čez polje, dovoz do nekaj hiš, ki stojijo ob Cesti na Brod. Brnčičevo, ki se začne na križišču z obvoznico oziroma Štajersko cesto, so domačini iz Nadgorice in Podgorice uporabljali kot bližnjico, da so se izognili črnuškim semaforjem. Sedaj pa je tako prometna, da se marsikdo želi izogniti prav Brnčičevi.
Literat, čigar večino del so izdali posthumno
Ne glede na to, da je na njej precej delovno, mestoma celo pravo proletarsko okolje, pa je ta ulica poimenovana po poetu. Ivo Brnčič je bil pisatelj in dramatik, rojen leta 1912 v Slovenskih goricah, a je otroštvo preživel nad Opatijo, od koder je bil njegov oče. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano, a je kljub temu živel med Slovenijo in Hrvaško. Zanimivo je, da ga imajo Hrvati za svojega avtorja, ki je pač pisal v slovenščini. Po končanem študiju je bil osumljen komunističnega delovanja, zaradi česar so ga leta 1935 zaprli, kasneje pa ni mogel dobiti službe učitelja. Zato pa je bil toliko bolj uspešen na literarnem področju, saj je deloval tako v krogu revije Književnost kot tudi v Ljubljanskem zvonu, kjer je bil sourednik.
Leta 1940 je končno dobil službo v Drnišu. Ob začetku druge svetovne vojne je želel v partizane, a so ga mobilizirali v sile NDH. Kljub temu je pomagal partizanom in jim izdajal prepustnice. Leta 1943 je skušal pobegniti iz četniških enot in se pridružiti partizanom, a so ga ujeli in v gozdovih ob reki Drini ubili.
Kljub kratkemu življenju je bil ploden ustvarjalec, pa naj gre za poezijo, ki jo je objavljal v revijah, ali pa za dramatiko – njegovo socialno družinsko dramo Med štirimi stenami so uprizorili v Slovenskem narodnem gledališču leta 1937. Večina njegovega opusa je ostala neznana vse do petdesetih let, ko so izdali njegova zbrana dela.
Poslovni geto brez infrastrukture
Verjetno je res nenavadno, da se ulica v industrijski coni imenuje po literatu. Še posebno, ker na njej ni prav nič poetičnega. To, kar je bilo nekoč robno gospodarsko središče, se je zaradi cenejših najemov poslovnih prostorov kot bliže središču mesta spremenilo v pravi poslovni geto, ki se vsakodnevno srečuje s prometnimi konicami, težkimi tovornjaki ter zaposlenimi, ki so v predmestju popolnoma odrezani od infrastrukture. Na ulici oziroma med po poljih razpršenimi poslovno-industrijskimi objekti primanjkuje vsega, od bankomatov, trgovin z malicami do kavarn, cveti le nekaj menz. Za nameček pa seveda primanjkuje tudi parkirnih prostorov za vse zaposlene.
Kar zadeva samo ulico, na njej ni urejene kolesarske steze, prav tako niso popolnoma urejeni pločniki. Edina dobra stran je, da so ponovno uvedli mestni avtobus, tako da po ulici mimo poslovnih stavb vozi avtobus številka osem, ki pa se ob prometnih konicah zatakne v dolgih kolonah pred semaforjem z obvoznico.
