Med vojnama je bila današnja Dvorakova ulica na obrobju mesta. Ljubljana je imela približno petkrat manj prebivalcev, kot jih ima sedaj, zelo drugačna je bila tudi njena podoba. V tistih letih denimo še ni bilo hiše Kozolec, v bližini pa je do začetka 20. stoletja deloval hotel Bavarski dvor, ki je območju dal ime. Za tem današnjim mestnim avtobusnim vozliščem so v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja zrasle tri modernistične hiše. Vsako je zasnoval drug arhitekt, vendar v medsebojnem dialogu z obstoječim prostorskim kontekstom. Prav tako je vsaka imela svoje lastnike in skozi čas različne slavne prebivalce.
Kot je v svoji zbirki štirih knjig Usode ljubljanskih stavb in ljudi, ki je pred kratkim doživela ponatis, zapisal avtor Bogo Zupančič, so stavbe z začetka tridesetih let prejšnjega stoletja na Dvorakovi 6, 8 in 10 posebne zato, ker tvorijo zaključen modernistični niz z ravnimi strehami. Z njihovih teras se je, preden je bil prostor pozidan, odpiral razkošen razgled na Ljubljanski grad in Kamniške Alpe. Zunanji prostor, kot priča denimo ohranjena fotografija terase iz arhiva družine Lajovic, so nekoč krasili oleandri in palme, pod njimi pa so bili nad velikimi meščanskimi stanovanji tudi ležalniki.
Kot je v knjigi popisal arhitekturni zgodovinar, je prva v nizu hiš ob vznožju stolpnice S2 na Dvorakovi 6 Mesarjeva hiša. To je zasnoval lastnik, arhitekt Jože Mesar, ki je na Dunaju študiral pri Petru Behrensu in je med obema vojnama modernizem prinesel v slovenski prostor. Arhitekt druge, Lajovčeve hiše, ki je na številki 8, ni znan, čeprav obstaja domneva, da jo je morda načrtoval avtor Nebotičnika arhitekt Vladimir Šubic. »Lajovčevo hišo je zgradila Ljubljanska gradbena družba, ki je istočasno gradila Nebotičnik. Obstaja hipoteza, da je bila ta hiša Šubičev zasebni projekt in se morda pod njo ni želel podpisati ali pa je družba tako dobro kopirala Šubičev arhitekturni jezik, na katerega stavba spominja,« je dejal Zupančič. Medtem ko je Dularjevo hišo na Dvorakovi 10, ki je nastala prva med temi hišami, kot pripoveduje sogovornik, zasnoval arhitekt Josip Costaperaria. Eden od velikih arhitektov, ki je bil tesen sodelavec Maksa Fabianija in je zasnoval več vil na Vrtači, kjer je oblikoval prvo ljubljansko sosesko v funkcionalističnem slogu.
»Vse tri hiše imajo značilnosti dunajskega modernizma. To pomeni, da niso na stebrih kot pri Corbusierju, temveč so vpete v zemljo in imajo ravno streho, čeprav so v Lajovčevi hiši v zadnjih letih naredili mansardo,« je arhitekturne značilnosti predstavil Zupančič. Dularjeva in Lajovčeva hiša imata balkon, Dularjeva pa je porisana z diagonalnimi vrezi v ometu. Publicistka in filmska ter gledališka kritičarka Rapa Šuklje je avtorju knjige o ljubljanskih hišah povedala, da so Dularjevi po vzoru Doževe palače želeli imeti »beneško fasado«, kar nakazujejo omenjene diagonalne linije.
Imenitna meščanska stanovanja
V vseh treh modernističnih hišah se je skozi čas zvrstilo več stanovalcev, ki so med vojnama vitalno sooblikovali meščansko življenje tedanje Ljubljane, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa so soustvarjali družabno in kulturno zgodovino mesta.
O medvojnem razkošju na Dvorakovi med drugim denimo govori zasnova vrhnjega Dularjevega dvoetažnega stanovanja, kar je bilo za tisti čas nekaj izjemnega. V hiši pa je bil pred vojno nekaj časa, ker so del prostorov oddajali, belgijski konzulat, saj je bil lastnik stavbe Milan Dular, med drugim direktor Ljubljanskega velesejma, svojčas belgijski konzul. V tej hiši z elipsastim stopniščem je po drugi svetovni vojni stanoval režiser filmov o Kekcu Jože Gale z družino in tako je tu odraščal njegov sin, arhitekturni fotograf Damjan Gale.
Večgeneracijsko druženje ob živi glasbi
Leta 1935 sta hišo na Dvorakovi 8 kupila brata Anton in Ladislav Lajovic. Slednji je bil dedek Taje Vidmar Brejc, pokojne galeristke, ki je dolga leta vodila ljubljansko zasebno Galerijo Equrna. Kot je besede galeristke navedel arhitekturni zgodovinar v omenjeni knjigi, ima v družinskem arhivu posebno mesto pravna diploma dedka Ladislava, ker nosi številko 1, Anton Lajovic pa je bil vrhovni sodnik in skladatelj.
Pri čemer je bila Lajovčeva hiša od nekdaj družabna. V njej so bila precej pogosta in velika večgeneracijska družinska srečanja, ki jih je spremljalo muziciranje. K starim staršem je pogosto na obisk hodila tudi Taja Vidmar Brejc in se na Dvorakovi veliko igrala z Marijo Lucijo Stupica, ki je kasneje postala ilustratorka. V visoko pritličje hiše sta se namreč leta 1951 s hčerko preselila slikar Gabriel in ilustratorka Marlenka Stupica. Kot se je iz otroštva še spominjala Taja Vidmar Brejc, njeno pripoved pa je tudi zapisal Bogo Zupančič, je v sosednji hiši na Dvorakovi živel njen učitelj klavirja Igor Dekleva. Ločila ju je le stena, prek katere sta imela klavirske dialoge. Če je igrala prehitro, ko je vadila, ji je učitelj to sporočil s počasnejšim ritmom igranja.
Druženja, polna intelektualne radovednosti
Konec šestdesetih let, ko je na Dvorakovi živela Taja Vidmar Brejc in se je tja v začetku sedemdesetih preselil še njen mož, tudi umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc, je v tem ljubljanskem stanovanju vrelo od družabnega dogajanja. To so bili časi, ko so se obiski na vratih pojavljali tudi nenapovedano, in gostoljubno stanovanje družine Brejc je imelo vedno odprta vrata za prijatelje in znance. Vse pa se je vrtelo okoli umetnosti – v razpravah, listanju po tujih umetnostnih revijah in knjigah ter odkrivanju sodobne glasbe. »Naša hiša je bila zelo odprta in živo umetniško srečevališče. Vse skupaj se je dogajalo zaradi Taje, ki je bila neverjetna organizatorka, obenem pa smo imeli tudi posrečeno lokacijo blizu železniške postaje, kamor je v Ljubljano prišel marsikateri umetnik,« se preteklih časov spominja Tomaž Brejc. Na obisk so tako prihajali OHO-jevci, zagrebški in beograjski konceptualisti. »Imeli smo umetniška srečanja tudi z mlajšimi slikarji, Tugom Sušnikom, Andražem Šalamunom, Tomom Podgornikom in drugimi. Bilo je zelo živahno življenje in v vseh teh druženjih in zabavah se je odprla marsikatera razprava o umetnosti. Vse to se je spontano dogajalo, ker so nas družile prijateljske vezi,« je še dejal Brejc. Poleg tega so na hišnih inštrumentih potekali improvizirani glasbeni večeri. Igrali so na klavir, član skupine OHO Milenko Matanović pa je rad pozno v noč bobnal, do česar so bili sosedje več kot razumevajoči. Duha časa in kulturniškega socialnega kroga, ki so mu pripadali, je Brejc opredelil z intelektualno radovednostjo, ki jih je prevevala. »Gnalo nas je, da smo kupovali najnovejše teoretske knjige, in gnalo nas je, da smo hodili na razstave v tujini,« je strnil.
