Tisti deček, ki se je leta 1987 gledalcem prikupil v filmu Čisto pravi gusar, je 29 let po tem vpet v drug svet. V športnega, čeprav zdaj ni več vodja navijaške skupine Green dragons niti športni novinar, ampak zavarovalniški zastopnik. Od snemanja filma je minilo veliko časa, a vzdevek Gusar bo Marka Miklaviča spremljal za vedno. Spomini na igranje v filmu so še vedno živi. »Dobra dva meseca smo snemali na Cresu, ni mi bilo treba v šolo, stregli so me od spredaj in zadaj,« se je zasmejal in dodal, da je bila njegova varuška Tanja Ribič, ki je takrat ravno začenjala igralski študij.
Boris Cavazza ga je odvrnil od igranja
Do odmevne vloge je prišel na avdiciji, izbran je bil med šeststo otroki. Sprva je igral v filmu Kormoran, nato so ga poklicali še za glavno vlogo v filmu Čisto pravi gusar. »Ko sem doma povedal, da sva se prijavila s prijateljem, so mi začeli govoriti, da bom razočaran, ko ne bom sprejet. V nekem trenutku sem vstal izza mize in rekel: saj bom izbran.« Tako je za sošolce, ki so ga začeli klicati Gusar, postal junak. Ko so ga ljudje prepoznavali na ulici, pa mu je bilo neprijetno. »Najraje bi se ugreznil v zemljo.«
Kasneje se za igralstvo ni odločil. Za to ima precej zaslug Boris Cavazza. »Ko smo snemali Kormorana, sta imela glavno vlogo Boris Cavazza in Milena Zupančič, ki sta se precej ukvarjala z mano. Spraševal sem ju, kako je biti igralec. Cavazza mi je rekel: 'Veš, sine, to je zelo težko delo, pa pri nas v Jugoslaviji ni zelo cenjeno. Če bi se jaz še enkrat odločil, ne bi bil igralec.' To je močno vplivalo name. Če mi je pa on rekel, sem si mislil, bo pa že držalo.«
Kasneje filmskih dogodivščin ni več izkusil, a je druge, povezane s športom. Najprej navijaške, deset let je bil član skupine Green dragons, pet let eden od vodij. Ta subkultura je bila del odraščanja. »Šlo je za tovarištvo, enako kot v športni ekipi. To je bila življenjska šola. Naučil sem se organizacije in obravnavanja ljudi, kar mi zdaj pride prav,« je dejal in dodal, da so bili prijatelji iz skupine kot družina. Zdaj že 16 let ni več del skupine, a pravi, da če bi imel težave, bi mu nekdanji soborci priskočili na pomoč.
Ultras navijač nikoli ne pozabi gostovanj, ki se pogosto sprevržejo v nepozabne dogodivščine. Kot sta na primer tista v mrzlem Aarhusu na Danskem sredi devetdesetih in na začetku tisočletja v nalivu v Barceloni ob gostovanju nogometašev Olimpije pri Espanyolu. Obakrat so slečeni do pasu – v Barceloni so se ob tem bliskale še strele – navijali in se niso menili za nič drugega. »Ko je dal Kliton Bozgo gol za 1:1 v Aarhusu, je bil to eden najbolj ekstatičnih trenutkov, kar sem jih doživel na tribuni.«
Včasih so vzor videli v Italiji, danes ga v Angliji
»Naše vodilo je bilo, da nikogar ne bomo napadali, če kdo napade nas, pa mu bomo trikratno vrnili.« To se je spremenilo. Kot pravi, so bili Green dragons včasih načeloma apolitični, v praksi pa bolj levi kot desni, zdaj je ravno obratno. Včasih so vzor videli v Italiji, danes ga v Angliji in vzhodni Evropi. Včasih je bil glavni motiv ljubezen do kluba, danes je (pre)večkrat povzročanje izgredov.
Ko je bilo časa navijaštva konec, je začel novinarsko delo na Ekipi in kasneje na Šport TV, danes pa je še vedno športni navdušenec z informacijami, ki se jih ne bi branil noben novinar. Zato je kot nalašč za vprašanje, ali barka nogometašev Olimpije pod vodstvom predsednika Milana Mandarića pluje v pravo smer. »Mandarićeve besede so sladke, dejanja pa za zdaj niso bila taka, kot sem pričakoval od njega. Da je prišel v klub, je izigral nekatere ljudi. To se mu bo maščevalo,« je dejal ter dodal, da bo imela Olimpija lepe možnosti za naslov prvaka, če zamenja trenerja, in da se bo Mandarić zares izkazal, če bo zgradil vadbeni center.
