Čutiti se je dalo, da te sonce lahko ubije. Te zbije na tla. Da ti lahko odpove srce. Omedliš. Da res ni za tekmovat z njim in da senca cerade tovornjaka rešuje življenje. Pa vendar je bila tista vročina znosnejša od lepljivo vlažnih 26 stopinj kje drugje. Kdaj tudi v Ljubljani. Čeprav spet odvisno, kje. V Šentvidu je v zraku mogoče začutiti nekaj gorenjske zračnosti, medtem ko Tržaška v kakšni pripeki zna ponuditi tudi asociacijo na Mehiko. Seveda še bolj mehiško asociacijo v ljubljanski vročini ponuja zgradba na Njegoševi, ki se je tudi reče Meksiko. Nemara se bo kdo strinjal, da se vtis vročine lahko izrazito okrepi tudi, če je v soseščini vulkanizerstvo. Kot pri Ruskem carju za Bežigradom. In še bi se dalo dodati kako točko: Trg republike, BTC, križišče pri silosu med Kavčičevo in Kajuhovo, Letališka… A vse to so osebni občutki. Obstajajo pa tudi meritve.
Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika pravi: »Med leti 2011 in 2014 je bil Geografski inštitut Antona Melika ZRCS SAZU del projekta mestnih toplotnih otokov, v katerem je sodelovalo več evropskih mest. Naši kolegi z Inštituta za antropološke in prostorske študije so naredili karto iz termografskih satelitskih posnetkov in izločili približno dva odstotka točk, ki v Ljubljani po temperaturi izstopajo. Mednje spadajo BTC oziroma industrijska in trgovska območja nasploh, na primer industrijsko območje za Bežigradom okoli Slovenčeve in Tolstojeve, bivši Slovin, nekateri deli Verovškove. A Ljubljana ima srečo, da ima zeleni klin, ki ga sestavljajo Rožnik, Grajski grič in Golovec. Ugoden vpliv ima tudi to, da ima zvezdaste cestne vpadnice, kot so Celovška, Tržaška, Dolenjska, Slovenska, Dunajska, ki v mesto dovajajo svež zrak. Le Zaloška je prekinjena na več mestih oziroma se zoži v Trubarjevo, ki je preozka in zračnega pretoka ne zmore.«
Beton kopiči toploto
Temperaturne razlike v Ljubljani, ki znašajo tja do 5 stopinj Celzija, so odvisne predvsem od tipa gradnje. Beton ne samo da okolico pregreva, temveč tudi kopiči toploto, da se mesto počasneje ohlaja od predmestja: posledično zrak dela manj vlažen. Stavbe lahko onemogočajo zračni tok. Gospod Pavšek navede zanimiv primer: »Zagotovo vsak Ljubljančan ve, kako začne proti večeru s Šišenskega hriba veti hlad in gre lepo po uličicah proti središču. Ko so prenavljali Narodno galerijo in jo podaljšali, so hladnemu zraku zelo verjetno zaprli koridor, da bi napredoval po Štefanovi ulici.«
Mesto, ki v svetu slovi po različnosti mikroklim, je San Francisco v ZDA. Tam se deli mesta med seboj razlikujejo tudi za več kot 10 stopinj. »Mesto leži na obali precej hladnega morja, obenem pa je na precej južni geografski širini. Zato se mešata vpliv toplega zraka iz notranjosti Kalifornije in hladnega zraka iznad morja, pri čemer so temperature v mestu odvisne od obalnih vetrov. Notranjost San Francisca ima lahko tudi več kot 10 stopinj višjo temperaturo od obalnega območja, še zlasti poleti. Tam običajno veter piha z morja na kopno, zato je večji del mesta pod vplivom morja, kadar pa veter piha proti morju, je lahko celotno mesto izredno toplo,« pojasnjuje Gregor Vertačnik, klimatolog iz Agencije RS za okolje. Tudi poleti temperatura morja v San Franciscu ne presega 14 stopinj Celzija, medtem ko so januarska povprečja okoli 10 stopinj. Kar je podatek, ob katerem ti je tudi bolj jasno, zakaj so bili pobegi iz zapora Alcatraz, ki je bil lociran na otočku pred San Franciscom, tako nemogoči. Gospod Vertačnik nadaljuje: »Imajo pa tudi obratni veter, ki se pojavlja predvsem jeseni in prihaja iz puščave Mohave. To je hkrati veter, ki zrak suši in povzroča razvpite kalifornijske požare. Vsekakor Ljubljana klimatsko ni izstopajoče mesto.«
Tudi industrijski sneg, kot najbolj značilen mikroklimatski ljubljanski pojav, je posledica delovanja toplarne in ni zgolj ljubljanska posebnost, ampak se to dogaja povsod, kjer obstaja podobna industrija.
Nepremičnine, zahod in vzhod
Nekatere geografske klimatske značilnosti različnih predelov Ljubljane vseeno obstajajo. Nenazadnje je v tako majhnem mestu opazno zanimivo, če v Šiški pada dež, v Mostah pa ne. O tem govori tudi Branko Gregorčič, prav tako iz Agencije za okolje. »Poleti se ob pojavu krajevnih ploh lahko razmere spreminjajo na zelo kratkih razdaljah. Tudi na le nekaj 100 metrih. Količina padavin je najbolj enakomerna ob vremenskih frontah, čeprav je glede na prevladujočo smer vetra lahko tudi v tem primeru nekoliko različna.«
Nasploh se zdijo padavine najbolj značilna mikroklimatska razlika med različnimi deli Ljubljane. Pravilo je jasno. Več jih je na zahodu in manj na vzhodu oziroma več imajo dežja v Šentvidu in na Viču kot v Dobrunjah. Gospod Vertačnik navaja konkretne podatke. »V obdobju 1991–2003 imamo za Ljubljano na voljo kompleten niz meritev padavin za štiri merilna mesta. Letna povprečja v tem obdobju so naslednja: Šentvid 1412 mm, Vič 1303 mm, Bežigrad 1325 mm, Dobrunje 1212 mm. V Šentvidu je skozi vse leto več padavin kot v Dobrunjah, v posameznih dneh so seveda razlike še večje, praviloma pa so razlike med posameznimi deli Ljubljane največje poleti. Podobno kot za višino padavin velja za snežno odejo, le da so tu razlike ponavadi manjše, ker so padavine pozimi v posameznih dogodkih bolj enakomerno razporejene kot poleti.«
Miha Pavšek sicer živi v Trzinu in analizira tudi svoje lokalno okolje. Takole se navezuje na prej povedano: »To, da je letos junija v Trzinu v 50 minutah padlo 90 litrov dežja na kvadratni meter, je ne glede na to, kako zanesljivo zmerjena je bila količina, verjetno 150- ali 200-leten dogodek. Ker Trzin ni dežna točka. Pred časom smo delali raziskovalno nalogo in ugotovili, da imajo Domžale in Trzin bistveno manj padavin kot Dolgi most. To je povezano z gibanjem zračnih mas čez dinarsko pregrado, torej čez območje kraške planote Hrušica, Nanosa, Trnovskega gozda. Največ padavin prihaja k nam iznad morja z jugozahodnimi vetrovi. Ko gre zrak čez hribe, se mora prisilno dvigniti in se dviga tudi po pregradi. Kondenzacija se povečuje, prav tako oddajanje vlage, nekje na sredini Ljubljanske kotline pa se začne ta zrak spuščati in sušiti, zato tudi padavine postanejo manj intenzivne.«
Čeravno Ljubljana ni San Francisco, mikroklime vseeno obstajajo in delujejo. Ker so razlike majhne, je toliko bolj zaznavno, če ti v soseski namesto prej zelene površine zraste parkirišče. Ali betonski vila blok. Ali nov supermarket, medtem ko se v strogem centru istočasno postavlja male zelene otočke. Gospoda Pavška smo vprašali, koliko so mnenja njegove stroke pri prostorskih posegih upoštevana. »Investitorji hočejo na prostorsko enoto zgraditi čim več stanovanj, zato je te zadeve verjetno težko izvesti idealno. V vsakem primeru ima vsakdo v vročini svoje taktike, katera vrata odpira ali zapira.«
No, s tem problemom se slovenski kupec nepremičnine začne ukvarjati šele po tem, ko je odštel novce. Eden najstarejših nepremičninskih posrednikov v mestu, ki želi ostati anonimen, pravi: »Kakšne mikroklime in lokacije ali lege?! Tako, kot je dandanes, ni bilo nikdar. Ljudi zanima izključno cena. Če je ta ugodna, kupci ne naredijo niti celega kroga po stanovanju, ampak ga kar kupijo.«
In potem vidim novopečene lastnike gostinskih lokalov, ki se čudijo, da imajo na svojem vrtu manj gostov, kot bi želeli. Logično, če pa pred nakupom podjetneži niso preverili niti tega, kje je vzhod in kje zahod.
