Ljubljanski Breg je zgodovinsko zanimiva ulica. Na njej je med drugim Zoisova palača, nekoč sta na današnji številki 10 živela pisatelj, pravnik in politik Ivan ter humanitarka in ustanoviteljica številnih društev Franja Tavčar. Tavčarjev dom je bil na prelomu 19. in 20. stoletja gostoljubno odprt. Ob četrtkih je Franja Tavčar organizirala srečanja krožka literatov in prijateljev književnosti, podpirala pa je tudi mlade ustvarjalce svojega časa, med njimi denimo Ivana Cankarja.
Nedaleč stran od nekdanjega Tavčarjevega doma, na današnji številki 12, je sredi 19. stoletja delovala Blaznikova tiskarna. Njegovo nekdanjo vlogo v mestu, bil je eden najpomembnejših tiskarjev svojega časa, še danes na pročelju hiše zaznamujeta tiskarjev in založnikov doprsni kip in spominska plošča. Leta 1989 ob 160. obletnici te ljubljanske tiskarne na Bregu so nanjo zapisali: Tiskarju, založniku in mecenu slovenske književnosti.
Iz Idrije v Ljubljano
Jožef Blaznik, rojen leta 1800 v Idriji, je z najstarejšo ljubljansko tiskarno, ki jo je leta 1679 ustanovil Johann Mayr iz Salzburga in je neprekinjeno delovala do leta 1962, torej celih 284 let, postal povezan že zgodaj. Pri komaj 15 letih se je prišel učit v to znamenito ljubljansko tiskarno, ki je v začetku 19. stoletja prešla v roke Janeza Nepomuka Retzerja. Ni znano, ali mu je osnove obrti pokazal še Retzer, ki je umrl leta 1815, star komaj osemintrideset let, ali je Blaznikovo učenje že takoj prevzel Jože Skerbina, ki je tiskarno nasledil s poroko z Retzerjevo vdovo.
Mladi Blaznik je pri njem končal vajeniško dobo v začetku leta 1817 in zatem po takratni obrtniški navadi, kot je dejala strokovna sodelavka Trubarjevega antikvariata Stanka Golob, odšel na izpopolnjevanje v tujino k različnim mojstrom. Šest let je znanje nabiral pri tiskarjih v Gradcu, Regensburgu in Mainzu ter se nato skozi Švico in Italijo vrnil v domačo monarhijo. Leta 1824 se je zaposlil pri Johannu Georgu Tenggu v Beljaku, kjer je želel odpreti lastno tiskarno, vendar mu mesto v tem ni ugodilo.
Vrnil se je v Ljubljano in v tiskarni, kjer se je začel učiti za svoj poklic, začel delati kot stavec. V letih Blaznikove odsotnosti pa so se v Skerbinovi tiskarni zgodile velike spremembe. Mojster je namreč že leto po njegovem odhodu umrl in je zato obrt prevzela njegova žena Marija, ki pa je prav tako umrla osem leta za njim. Za njo so ostali štirje otroci, vsi mladoletni, in dedinja tiskarne, zadolžene in nujno potrebne posodobitve, je postala 16-letna hči iz prvega zakona z Ratzerjem Frančiška.
A ne glede na slabo stanje delavnice in svojo mladost je dekle obrt prevzelo in nadaljevalo delo. Nedolgo zatem se je Blaznik z mladoletno dedinjo poročil, kar mu je prineslo lastništvo najstarejše ljubljanske tiskarne in uradno obrtno dovoljenje, ob tem pa tudi obveznosti za poravnavo vseh dolgov Marije Skerbin in skrb za njene tri mladoletne otroke. Tako je Mayrjeva tiskarna, kot je zapisal Branko Berčič v knjigi Tiskarstvo na Slovenskem, tedaj že sedmič menjala lastnika. Pod Blaznikom je dosegla svoj tretji in najvišji vzpon.
Lep tisk in črke
»Zelo je lep tisk, z lepimi naslovnicami. Resnično se je potrudil in si dal celo izdelati črke za pisavo metelčico, ki je bila popularna v prvi polovici 19. stoletja, ter se je na tak način prilagodil trgu,« je o ambicioznem in podjetnem tiskarju, pa tudi založniku, dejala Stanka Golob med listanjem po več kot 150 let starih knjigah, ki so bile natisnjene v njegovi tiskarni. Nekaj teh ima strokovna sodelavka – ki že dolgo zbira knjige, še posebej pa jo zanimajo tiste iz 19. stoletja, saj so vse redkejše – v domači zbirki, medtem ko so nekatere druge zbrane v Trubarjevem antikvariatu. »Njegov najbolj znan tisk je knjiga Prešernove poezije iz leta 1842, pesnitev Krst pri Savici iz leta 1836 in Kranjska čbelica,« je poudarila poznavalka zgodovinskih knjig.
Za naklade obeh Prešernovih del je povedala, da niso bile velike. Zbirka je izšla v 1200 izvodih, medtem ko Krst pri Savici v 600 izvodih, in še ti niso bili vsi prodani. Ob tem je na platnici prebrala zapis duhovnika in zbiratelja Prešernovega gradiva Toma Zupana, ki je mnogo let po izidu Krsta pri Savici pri knjigarnarju Giontiniju v Ljubljani odkril 168 neprodanih izvodov. Nekaj od teh jih je kupil in nato podarjal.
Med starimi tiski je Stanka Golob pokazala tudi zvezan letnik Bleiweisovih novic, ki jih je Blaznik ne le natisnil, temveč tudi založil. Kmetijske in rokodelske novice so izhajale od leta 1843 in ljubljanski tiskar jih je sprva le tiskal, dokler ni čez nekaj let postal tudi njihov lastnik.
»Blaznik je bil v Ljubljani zelo čislan, čeprav je bil, kot je mogoče sklepati iz zapisov o njem, vase zaprt in strog. Glede na to, kako je razvil tiskarno in odkupil celo hišo na Bregu ter postal premožen meščan, je bil garač. Zelo malo se je družil in bil član le dveh združenj tiskarjev,« je še dejala sogovornica ter dodala, da je bil zelo sposoben in dober podjetnik. Tiskal je vse, od slovenskih do nemških časopisov, poleg omenjenih Novic denimo tudi Slovenca in nemško poučno-leposlovno revijo Carniola, poleg verskih in posvetnih knjig pa tudi tiskovine za državne institucije.
Premišljena rast posla
Kot je Berčič zapisal v knjigi o zgodovini slovenskega tiskarstva, se je razvoja tiskarne lotil premišljeno. »Sprva je bil zadovoljen s skromnim, drobnejšim delom. Tiskal je uradne okrožnice in objave, gledališke liste za nemško deželno gledališče in do leta 1831 normalnološke učne knjige, za katere potrebe si je dal rezati in uliti celo črke v metelčici, ko se je za krajši čas uveljavila v slovenski šoli,« je zapisal. S svojim delom je pridobival vedno več naročnikov, pri čemer so ljubljanski tiskarji za omejevanje posegov konkurentov v svoje posle imeli tudi določene dogovore. Tako je recimo Sassenberg Blazniku plačeval letno odkupnino, da mu tiskar z Brega ne bi s cenejšimi ponudbami prevzel tiskanja uradnih obrazcev in navodil.
Prav plačevanje odškodnin, ki je bilo med ljubljanskimi tiskarji v tistem času precej razširjeno in je bilo tudi nenehen vir sporov med njimi, je bilo razlog, da med njimi sodelovanja skoraj ni bilo. En viden poskus se je vendarle zgodil, ko so na Blaznikovo pobudo skupaj ustanovili prvo litografijo na Slovenskem. A ker ni nikoli zaživela in je prinašala izgubo, so jo zaprli in Blaznik si jo je potem uredil kar v svoji tiskarni.
Pratika in literarna dela
Leta 1844 je Blaznik začel sodelovati s Kmetijsko družbo pri tiskanju Nove pratike, ki se je v naslednjem letu preoblikovala v Malo pratiko in Veliko pratiko, s čimer si je zaradi visoke naklade pridobil zagotovljen in donosen posel. V tem primeru je moral on plačevati trem konkurentom, da so opustili tiskanje pratik v lastnih izdajah.
Ob vsem zavzemanju za periodične tiske Blaznik ni zanemarjal tiska in izdaje slovenskih literarnih del. Ob že omenjenih je med drugim poskrbel tudi za izdajo in natis Smoletove izdaje Pesmi Valentina Vodnika, Linhartovega Veselega dne, Korytkove zbirke Slovenske pesmi kranjskega naroda in še mnoge druge knjige. Deloval je »predvsem kot tiskarski razširjevalec in založnik slovenske literarne produkcije«, kot je njegovo vlogo opredelil Berčič in še poudaril, da je z »okusno oblikovanimi tiski mnogo prispeval tudi k nadaljnjemu razvoju slovenske lepe knjige«.
Z vse več naročili se je Blaznikova delavnica seveda širila. »Na koncu je bila sorazmerno velika z več zaposlenimi, med njimi tudi s knjigovezcem,« je o nekdanji tiskarni še povedala Stanka Golob.
Po Blaznikovi smrti leta 1872 je podjetje prešlo v roke njegovih treh hčera. Novi lastniki so ga nato čez leta preimenovali v javno trgovsko družbo Blaznikovi nasledniki. Vendar pa blišča in slave Blaznikove delavnice ni več dosegla.