V teh dneh se je živo srebro na ljubljanskih ulicah povzpelo nad 30 stopinj Celzija, občutek toplote pa je bil zaradi razgretega betona in mestnega toplotnega otoka še hujši. Medtem ko so številni meščani in turisti iskali senco pod drevesi, v lokalih ali ob osvežilnih napitkih, so morali mnogi svoj delovni dan kljub visokim temperaturam preživeti na prostem. Na osrednji ljubljanski tržnici smo srečali prodajalce, gostince in druge delavce, ki se z vročino srečujejo vsak dan. Njihovi odgovori so bili različni, skupno pa jim je bilo eno – poleti brez prilagajanja ne gre.
Poleti tudi Ljubljančani ne kuhajo doma
V kamiončku ribarnice Ribica, kjer vsak dan pečejo ribje dobrote, nas je sprejel Mitja, ki skupaj s svojo ekipo vročino prenaša v prostoru, kjer temperature zaradi dela in naprav hitro zrastejo. »Ob najbolj vročih dneh se lahko povzpnejo tudi na 44 stopinj Celzija. Klima, ker je odprt prostor, ne pride v poštev. Kljub temu delo ne obstane,« pove in doda, da razmišljajo o skrajšanju delovnega časa ob napovedanem vročinskem valu konec tedna, ko meteorologi napovedujejo temperature okoli 35 stopinj Celzija. »Seveda si pomagamo tako, da se med seboj izmenjujemo pri žaru in ni nihče predolgo izpostavljen najhujši vročini. Enostavno ne gre drugače. Narediti je treba,« pove in doda, da se v poletnih mesecih poveča tudi število domačih gostov. »Pridejo tudi starejše ljubljanske gospe, ki zaradi vročine nočejo kuhati doma,« doda.
Čeprav številni ob visokih temperaturah tarnajo, imajo nekateri do vročine precej drugačen odnos. Mia Marčun, ki na eni od tržnic prodaja doma pridelano zelenjavo, pove, da je več let doma opravljala fizična dela na prostem. »Ob takih temperaturah smo mrvo nakladali na voz. Vse na roke,« prizna in se iskreno nasmehne današnjim razmeram. »Takrat je bilo res vroče,« pravi in meni, da ljudje danes pogosto prehitro potožijo zaradi visokih temperatur. Ob 5.30 gremo na njivo in smo pogosto na njej do opoldne, včasih tudi dlje. Pred dnevi smo bučke pobirali do 15. ure.«
Za stolno cerkvijo, kjer se prodajajo rože, smo ogovorili Aleksandro, prodajalko cvetja. Njeno delovno mesto je večino dneva izpostavljeno soncu, zato ji poletna vročina predstavlja poseben izziv. »Rože zahtevajo dodatno nego, pogosto menjavo vode in redno oskrbo oziroma jih na dnu peclja vsako jutri nekoliko odrežemo. Rože so iste, kot so vedno bile, samo bolj jih je treba negovati,« pojasnjuje. Tudi sama večino dneva preživi na prostem, od jutranjih ur pa vse do poznega popoldneva. Kako se hladi? Odgovor je preprost: »Pijem, nekaj olajšanja pa prinese tudi blag prepih, ki občasno zakroži med stojnicami. A ko sonce najbolj pripeka, je vsakršna senca dragocena.«
V narodni noši je še posebno vroče
Posebna zgodba so gostinci. Na terasi gostilne Sokol smo srečali Roka Majcenoviča, ki dela v strežbi in večino delovnega časa preživi na soncu. Priznava, da vročina ni najbolj prijetna spremljevalka delovnega dne. »Ni najbolj optimalno. Gost je lahko lačen ob osmih zjutraj, ob desetih zvečer ali pa sredi največje vročine ob treh popoldne. Takrat je treba delati,« pravi. Njegovo delo je še nekoliko zahtevnejše, ker ga opravlja v tradicionalni gorenjski narodni noši. »Čeprav bi bile kratke hlače in lahka majica zagotovo udobnejša izbira, sem se na delovno opravo že navadil. Ko pride adrenalin in delo steče, se niti ne osredotočam več na to, koliko sem prepoten. Osredotočam se na delo in goste,« pojasni. Za osvežitev imajo v lokalu nameščen sistem za pršenje vode, ki nekoliko zniža temperaturo na terasi. Občasno se umaknejo tudi v klimatizirane prostore. Kljub temu priznava, da po koncu izmene vročina pusti svoje posledice.
Med sprehodom po mestu smo srečali delavce javnih služb. Zaposlena pri Javnem podjetju Voka Snaga sta pojasnila, da si pri delu pomagata predvsem s tekočino in občasnimi odmori v senci. »Voda in senca. Drugega ni,« pravita in dodata, da si delo pri njih organizirajo tako, da najbolj zahtevna opravila opravijo zgodaj dopoldne, preden sonce doseže svoj vrhunec. Ko postane skoraj nemogoče najti senco na betonskih površinah, je treba, kot preprosto pravita: »Stisniti zobe. Je pa jutranja izmena, ki jo začnemo ob 6. uri in traja do 14. ure, vsaj poleti veliko bolj prijetna, kot jo imajo kolegi, ki prevzamejo turnus za nami. Ampak prej ali slej prideš tudi ti na vrsto.«
V iskanju sence in klimatiziranega prostora
Vročina pa ne vpliva le na delovne razmere, temveč tudi na vsakodnevne navade prebivalcev. Na ulicah je bilo opaziti precej manj ljudi kot ob prijetnejših temperaturah. Večina je iskala zavetje pod drevesi, v klimatiziranih prostorih ali ob Ljubljanici. Turisti so se pogosto ustavljali ob pitnikih in hladnih napitkih, medtem ko so domačini vročim uram skušali ubežati z opravki v zgodnjih jutranjih urah.
Sprehodili smo se tudi do velikega gradbišča pri železniški postaji, kjer smo naleteli na skupino delavcev. Nekateri so na gradbišče prihajali s celimi paketi mrzle vode. Eden od njih je povedal, da pri takšnih temperaturah posebnih skrivnosti ni. »Pomaga samo voda in zadrževanje v senci,« je dejal, medtem ko si je pripravljal zalogo pijače za naslednjih nekaj ur dela. In prav njegove besede so pravzaprav povzele skoraj vse odgovore, ki smo jih slišali med današnjim obiskom prestolnice. Ne glede na poklic, starost ali izkušnje se ljudje z vročino spopadajo podobno: z veliko tekočine, prilagojenim delovnim ritmom in iskanjem vsakega koščka sence.