Kaj imajo skupnega Ljubljanska, Mariborska, Celjska in Blejska ulice? Vse bodo skupaj s Hrvaško, Splitsko, Hvarsko in Bosansko ulico izbrisane z zemljevida Beograda. Pač v skladu z novo doktrino poimenovanja ulic v srbskem glavnem mestu, ki jo je opisal namestnik beograjskega župana Goran Vesić: »Ni normalno, da imamo v Beogradu Hrvaško, Zagorsko, Zagrebško ali Zadrsko ulico. Prav tako ni normalno, da smo do pred tremi leti imeli ulico ustanovitelja VMRO Goce Delčeva, ki je morda pomemben za Severno Makedonijo, nikakor pa ne za Srbe. Spodobi se, da pokažemo spoštovanje do tistih, ki spoštujejo naše mesto in našo državo, ne pa da smo mazohisti in imamo imena ulic iz okolij, kjer se zatira vse, kar spominja na srbsko.«
S to odločitvijo so seveda povzročili vihar v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Hrvate je najbolj zapeklo, da bo Zagorska ulica v Zemunu postala Ulica Blagoja Jovovića, po imenu atentatorja na ustaškega voditelja Anteja Pavelića. Tako da jo je v resnici še dobro odnesla beograjska Pohorska ulica, ki so jo preimenovali v Ulico generala Ždanova, legendarnega heroja Sovjetske zveze, ki je bil oktobra 1944 tudi prisoten ob osvoboditvi Beograda.
Pri nas so ob beograjski novici najglasneje kriknili v Mariboru, kjer je še vedno tudi Beograjska ulica. Mariborski paroh Milan Jovanović je v Beograd celo poslal pismo, v katerem poziva, naj se nikar »ne pretrga simbolična vez, ki povezuje mesti«. »To, kar so o preimenovanju ulic sklenili v Beogradu, je čista neumnost, ki le preusmerja pozornost od resnih problemov. S tem se Beograd siromaši, saj je bil vedno pomembno mesto za različne narode,« o preimenovanju beograjskih ulic meni Sašo Radovanovič, avtor knjige Mariborske ulice nekoč in danes.
Carja Lazar in Dušan v Sloveniji
Če smo ravno pri Mariboru in Srbih – tam imajo kar nekaj ulic, povezanih s Srbi. Denimo Ulico carja Lazarja, poimenovano po srbskem junaku junakov na padlem Kosovskem polju. S tem lahko mirno tekmuje Carja Dušana ulica v Ljubljani, ki ga slovenska Wikipedia opisuje kot »avtokrata Srbov, Bolgarov, Grkov in Albancev«. Imeni teh dveh ulic sta ostali, čeprav so tako v Ljubljani kot v Mariboru po osamosvojitvi zamenjali nekaj poimenovanj, povezanih s Srbi. V Ljubljani so denimo Ulico Majke Jugovičev, poimenovano po herojski srbski materi, leta 1998 spremenili v Knobleharjevo ulico, v čast slovenskemu misijonarju. V Mariboru pa so spremenili ime Svetozarevske ulice, poimenovane po srbskem kraju Svetozarevo, ki je ime dobilo po srbskem socialistu 19. stoletja Svetozarju Markoviću in kamor so med drugo svetovno vojno izgnali Mariborčane. Ko konec 20. stoletja Marković zaradi nasprotovanja velikosrbskim idejam ni bil več obvezno srbsko šolsko čtivo, so Srbi kraj preimenovali v Jagodina.
Posledica tega je, da so tudi v slovenskih krajih, predvsem na Štajerskem, spremenili imena vseh Svetozarevskih ulic. Tista v Mariboru je bila razdeljena na tri dele, eden izmed njih pa je dobil najdaljše slovensko ulično ime: Ulica škofa Maksimilijana Držečnika. »Ko so sprejeli sklep o poimenovanju, so v nazivu ulice škof zapisali z veliko. Kar res dobro kaže na to, kako stihijsko in brez načrta se v Mariboru preimenujejo ulice. A ko se enkrat začnejo stihijsko spreminjati imena ulic, temu ni konca, saj potem vsakokratni mestni oblastnik ulice poimenuje po svojem okusu,« meni Radovanovič.
Bitka za Titovo
To najbolje prikazuje trenutni slovenski ulični škandal. Župan občine Radenci Roman Leljak je 28. maja z odlokom Titovo cesto preimenoval v Cesto osamosvojitve Slovenije. Temu je nasprotovala skupina občanov, podpisovali so peticijo, zahtevali so celo referendum o poimenovanju ulice, župan jih je ignoriral, češ da hoče v svojem kraju le poimenovanje po »častnih ljudeh«, nakar so občani vložili tožbo. In pred dvema dnevoma je ustavno sodišče odločilo, da bi z izvršitvijo odloka o preimenovanju ulice lahko nastale »nezanemarljive posledice, če bi bila naknadno ugotovljena njegova protiustavnost oziroma nezakonitost«. Seveda s pripisom, da »osrednje vprašanje ni ohranitev dosedanjega imena ulice, ampak pravna ustreznost postopka za preimenovanje ulice glede na izbrano novo ime ulice«. Ter še, da bi »nastali nepotrebni stroški tako za stanovalce kot za občino«.
Načeloma pri nas velja priporočilo, da se imena ulic ne menjajo ad hoc v skladu s trenutno vladajočimi, temveč se pri tem upoštevajo stroški, ki bi jih z menjavo imena imeli tam stanujoči. Prav zaradi tega je pri nas relativno malo preimenovanj ulic, pa naj ob zadnji odločitvi ustavnega sodišča predsednik vlade še tako cepeta na twitterju, češ, odločitev je taka, »kot da bi italijansko ustavno sodišče zadržalo odločitev neke občine v Lombardiji, da preimenuje Musolinijevo ulico« (Janša je v tvitu priimek fašističnega diktatorja seveda zapisal narobe, op. ur.). Kajti ne zaradi ideologije, temveč zaradi stroškov se bo v Radencih nadaljevala bitka za Titovo cesto in prav zato bo v Ljubljani še vedno mirno tekla Kumrovška ulica.
