Ljubljana se med našim sprehodom po vlažnih kamnitih ulicah ni pretvarjala. Bila je takšna, kot je najraje: nekoliko zadržana, a polna namigov, če jim znaš prisluhniti. Ozke ulice so se odpirale druga za drugo, Ljubljanica je tiho nosila svoje zgodbe mimo nabrežij, nad vsem pa je, kot vedno, bedel grad – nemi opazovalec zaljubljenih pogledov, razočaranj in usodnih srečanj.
Na tematskem vodenju, posvečenem ljubezni, umetnosti in vandranju, se je mesto razgalilo skozi pripovedi, ki jih sicer pogosto preslišimo. Vodnik Andrej Meznarčič nas je popeljal po poti festivala LUV – kratica, ki ne skriva namena: ljubezen, umetnost in vandranje. In prav vandranje je tisto, ki omogoči, da stopiš tja, kamor sicer ne bi zavil, in slišiš zgodbe, ki bi drugače ostale ujete med zidovi starih hiš. Začnemo pri mestni hiši, stavbi, ki ni le administrativno središče mesta, temveč tudi kraj, kjer so si generacije Ljubljančanov obljubljale večno zvestobo. »Ljubezen se tu pogosto tudi uradno potrdi,« pove Meznarčič in pokaže na dvorani, kjer potekajo poročni obredi. Pri tem pa doda, da je značilnost slovenskih mest, da so mestne hiše vsaj deloma odprte za javnost – pogosto z razstavami, umetnostjo in kulturnimi dogodki. »Ljubezen do skupnosti, do odprtosti, do prostora,« sklene misel.
Številka 13 in usodno lepa dekleta
Korak se za kratek čas ustavi pred Schweigerjevo hišo na Starem trgu. Hiša z rokokojskim pročeljem je ena najlepših baročnih palač v mestu. Za Franca Karla Schweigerja pl. Lerchenfelda jo je v letih 1748–1749 prezidal Candido Zulliani. Na lastnikovo ime (Schweiger – molčečnež) pa spominja tudi kamniti atlant, ki nosi balkon z železno ograjo in nas s prstom na ustih poziva k molčanju. Hiša je prava izjema v Ljubljani, saj je ohranila skoraj nedotaknjeno podobo. Poleg doprsnega kipa pesnice Lily Novy, ki je bila več desetletij lastnica hiše, v oči zbode hišna številka. Danes je na pročelju 11 a, a tako ni bilo od nekdaj. Schweiger, tudi ponosni oče treh lepih hčera, je poskrbel, da so se s pročelja znebili številke 13. »Gospod je imel dovolj obiskovalcev, ki so v tej številki zmotno predvidevali, da gre za javno hišo. Znano je bilo, da so bile javne hiše v večjih mestih prepoznane prav po številki 13. S pomočjo zvez in vpliva je dosegel spremembo številke – in tako je nastala prva hiša v Ljubljani s številko in črko,« razloži vodič, ki izpostavi še en pomen ljubezni: »Zaščitniška, družinska, odločna.«
V počasnem koraku se pred nami odpre Gornji trg. »Nekoč živahno družabno središče, kjer se je ob plesu začela marsikatera ljubezen. Tu se zgodbe rade zapletejo. Prav sem je France Prešeren v pesnitvi Povodni mož umestil znameniti ples pod lipo. Urška ali bolje rečeno Zala, resnična Zala Dolenc, natakarica nekaj metrov višje od današnjega vodnjaka Pri Kamničanu, naj bi bila navdih za lik, ki ga je pesnik zapisal v slovensko literarno zavest,« spomni Andrej Meznarič in doda, da je bila Urška oziroma Zala prava lepotica, ki ji snubcev res ni manjkalo. In nehote sledi tudi novi nauk ljubezni. »Zavrnjena ljubezen rodi tragedijo.
Tudi lepa Urška je končala v objemu reke.«
Plečnik namesto ljubezni izbral ustvarjanje
Desno se spustimo na Gallusovo nabrežje in med vrbami na uličnih svetilkah opazimo cvetlične lonce, v katerih »gnezdijo« makete ptic, ki radovedneže, ki vandrajo po Ljubljani, usmerjajo na poti ljubezni. Na stičišču s Stiško ulico nas nagovori ena od instalacij umetnika Mateja Bizovičarja. Čez Šentjakobski most nadaljujemo pot po Bregu, kjer nas poleg najlepše ulice v Ljubljani, Križevniške, pričaka še ena od instalacij že omenjenega avtorja. »Seveda so najlepše vidne, ko se zmrači, saj so tudi primerno osvetljene,« povabi še na nočni sprehod sogovornik.
Ko stopamo proti Nuku, ne moremo mimo Jožeta Plečnika. Njegova ljubezen ni bila ženska, temveč arhitektura. »Ko so ga spraševali o poroki, je odgovoril, da je njegova izbranka umetnost. Njegova zavrnitev Emilije Fon je ostala zapisana kot ena bolj nenavadnih ljubezenskih zgodb – ne zato, ker bi bila strastna, temveč ker je bila dokončna. Plečnik je izbral ustvarjanje,« spomni sogovornik.
V parku Zvezda nas pričakajo klopce, »ki so že same po sebi prizorišče ljubezenskih zgodb. Parki imajo poseben status v romantiki – klopca, pogovor, pogled, ki traja nekoliko predolgo,« hudomušno pripomni Meznarčič in povabi naprej do Prešernovega trga, srca Ljubljane in ene najbolj znanih nesrečnih ljubezni. France Prešeren in Julija Primic. »On pesnik, ona nedosegljiva. Sonetni venec, akrostih z njenim imenom, upanje, ki se ni uresničilo. Julija se poroči z drugim – Jožefom Scheuchenstuelom, Prešernovim nekdanjim sošolcem. Ironija usode, ki jo mesto nosi še danes,« pove v zamišljenem tonu in iskreno prizna, da se pogosto tudi sam vpraša, kam je Prešernov pogled dejansko usmerjen. »Z Julije na Wolfovi na pogled beži drugam – proti Matiji Čopu, prijatelju, intelektualnemu sopotniku, izgubljenemu prehitro in po katerem je Čopova tudi dobila ime.«
Tura, ki se nadaljuje po Trubarjevi in naprej proti Čufarjevi, kjer se ob zadnji instalaciji na poti tudi zaključi, traja približno dve uri. Na vprašanje, ali je Ljubljana mesto, kjer niso vse ljubezni srečne, pa se Andrej Meznarčič za kratek čas vseeno zamisli. »So pa vse te ljubezenske zgodbe resnične. V njih so hrepenenje, zavrnitev, prijateljstvo, predanost, umetnost in čas. In morda je prav to njen čar.« In v sklenjeni misli doda, da prestolnici ni treba tekmovati s Parizom. Kajti Ljubljana ljubezen živi tiho, med tlakovci, ob reki in pod svetilkami, ki v temi zasvetijo malo močneje – kot opomnik, da so zgodbe povsod okoli nas. Samo ustaviti se moramo in jim prisluhniti. Sami ali v okviru organiziranih tur, ki jih v času LUV festivala – ta traja do 13. marca, ponuja Turizem Ljubljana.