V družinski livarni Livartis je trenutno v teku več projektov. Že odlita in čaka na varjenje je replika kipa Franceta Kralja Sejalec, ki je od leta 1931 stal na pročelju tedanjega poslovnega in stanovanjskega poslopja Hranilnega in posojilnega konzorcija na Štefanovi ulici v Ljubljani. Originalni kip, ki je bil visok skoraj štiri metre in je bil izdelan iz lesa in bakra, pa ni stal niti deset let. Les je strohnel in kip se je porušil.
Kraljeva replika pa ni edina skulptura, ki nastaja v livarni v bližini Ljubljane. »Delamo tri metrski kip za avstrijskega kiparja, maketo za Koper in tri metrsko kompozicijo konja ter ženske in še drugo. Imamo vse od zasebnih do javnih naročil,« je dogajanje v družinski delavnici na hitro strnil vodja podjetja Jurij Kamšek. V dolgih letih delovanja so se v livarni zvrstili že mnogi projekti, manjši in veliki ter domači in tuji. Prav tako so ne le izdelali, temveč obnovili marsikatere javne spomenike. Tako je v obsežnem portfoliju Livartisa med drugim obnova spomenikov na pročelju parlamenta, izdelava Begićevega kipa Ivana Hribarja ob Ljubljanici, vrata ljubljanske stolnice, obnova NOB spomenika kiparja Slavka Tihca v Mariboru, izdelava vrat za novomeško stolnico, konjenik Rudolfa Maistra pred ljubljansko železniško postajo avtorja Jakova Brdarja. Lansko leto pa so odlili tudi bronaste veje in jih v veliko kompozicijo mednarodne umetnice Alicje Kwade zvarili v Berlinu, končna umetnina pa je bila nato razstavljena v New Yorku.
Na kaj so najbolj ponosni, sta oče Borut, ki je sinu Juriju predal znanje in v zadnjih letih tudi v celoti prepustil vodenje livarne, oba sogovornika brez pomisleka odgovorila, da na to, da so družinsko podjetje. »Najbolj pomembno je, da je to skupen projekt. V podjetje smo vpleteni oče, mati, jaz in moja žena Martina ter sestra, ki vodi računovodstvo. Lahko se pohvalimo s tem, da se dobro razumemo. Vse ostalo je, kot bi rekel oče, rutina,« je dejal Jurij Kamšek. Vendar je delo v livarni seveda daleč od rutine, zahteva namreč široka znanja in izkušnje kot tudi sodelovanje z različnimi strokovnjaki, v prvi vrsti s kiparji in če to zahteva projekt tudi s statiki in strojniki ter drugimi inženirji. Pri čemer šole za umetniško livarstvo, kot je poudaril Borut Kamšek pri nas ni, zato se znanje pri njih predaja iz roda v rod.
Tri sekunde lahko izničijo tedne dela
Dan D v livarni pa je vsakič znova vlivanje brona. »Pri vlivanju velikokrat pokličem očeta. Načeloma bi lahko vse naredili sami, vendar mi je všeč, da je zraven, ker je to velik dan. Z izdelavo kalupov je veliko dela in ko vanje vlijemo bron se kip udejanji. Kar nam v 99 odstotkih tudi uspe, a ne glede na to, vlivanje vedno spremlja nekaj napetosti in vznemirjenja. Ko po vlivanju razbijemo kalup in vidimo pravi obraz kipa ali kaj drugega, pokličem naročnika, da lahko pripravi vabila,« je ponazoril Jurij Kamšek.
Njegov oče pa je dodal, da se v tej fazi lahko več tednov dela uniči v pičlih 20 sekundah. »Da boste razumeli: več tednov recimo pripravljaš kalup, v kateri je zračna špranja v obliki glave. A če je pri vlivanju material prehladen, prevroč ali če prehitro ali prepočasi vlivaš potem ne bo uspelo,« je razložil Borut Kamšek in pri tem naštel samo del stvari, ki gredo lahko narobe.
Zato po uspešnem vlivanju v Livartisu skoraj obvezno sledi ritual, gostija. Na topilno peč položijo opeke in nanje žar ploščo. Na tej odvečni energiji, ko se peč ohlaja ali kot ji pravijo »jalovi energiji« nato spečejo meso za celotno ekipo. »Pri tem, ko imamo vlivanje, oče najbolj pride do izraza, saj odlično speče meso,« je še pomembno vlogo izpostavil Jurij Kamšek. S pojedino pa tako obeležijo prelomnico v posameznem projektu, ki pa se s tem še zdaleč ne konča.
Izdelovanje bronaste umetnine ali oblikovalskega izdelka se začne z modelom objekta, ki jo iz poljubnega materiala, največkrat iz gline, naredi kipar. Na podlagi tega v livarni izdelajo kalup iz silikona in gipsa ali iz silikona in poliestra, kar je osnova za izdelavo voščenega pozitiva, kateremu dodajo livni sistem.
Zatem vosek oplaščijo s keramično ali šamotno mešanico ter tako nastane ognjevzdržni kalup, ki ga postavijo v peč za več dni na vsaj 550 stopinj Celzija, da vosek zapusti kalup. Ko kalup zatem razbijejo, nastalo očistijo, odstranijo posledice livarskega postopka in ročno s cizleriranjem obdelajo površino. Sledi varjenje skulpture in obdelava varov ter nato še patiniranje, kar je zaključek in je eden izmed najpomembnejših delov procesa.
Kot je dejal Jurij Kamšek imajo v večjih umetniških livarnah človeka, ki zgolj patinira. V Livartis pa je znanje patiniranja Jurijev dedek Andrej Kamšek prinesel iz Zagreba. Tega je nato učil svojega sina in ta svojega sina. »Imamo recepte starodavnih patin, razvijamo nove in se s tujimi livarnami posvetujemo, kako jih oni delajo,« je pristop h kemičnim postopkom in različnim tehnikam obdelave za unikatne podobe bronastih površin povzel Jurij Kamšek. Ob tem je še povedal, da so se o patinah veliko naučili v pariški livarni Susse, s katero so dolgo sodelovali. Ta ima takšen renome, da je veliko kiparjev tam izdelalo svoj kip tudi zato, ker je odtis te livarne umetnini prinesel še večjo zbirateljsko vrednost. Odlivali so namreč skulpture za Constantina Brancusija, Henrya Moora, Salvadorja Dalija in celo za Pabla Picassa, ki je pri njih eksperimentiral z obliko in materialom ter odlil nekaj bronastih kipov.
Obnova Titove glave
Za obnovo odrezane glave spomenika Josipa Broza Tita v Velenju sta oče in sin soglasno dejala, da to ni bil zanje nič kaj zapleten postopek. »Z očetom sva splezala do vratu kipa, da sva ga pregledala in ocenila, kaj se da narediti. Odrezano glavo smo odpeljali v delavnico in kar se je v rezu nekoliko nakrivilo in odtrgalo, smo prekrivili nazaj in za postavitev glave nazaj na kip smo na notranjo stran robov navarili bronaste jezičke,« je pojasnil Jurij Kamšek. Hitra vrnitev kipa v prvotno stanje, po enem tednu od storilčevega dejanja, pa je bila mogoča tudi zato, ker so v Livartisu v tistem času prenavljali spomenik Onemele puške Stojana Batiča. »Zaradi tega spomenika smo v Velenju imeli ravno dvigalo, kar je tako omogočilo tudi hitro montiranje glave na Titov spomenik,« je povedal Borut Kamšek.
Kot sta ob nedavnem dogodku poškodbe Titovega spomenika tudi izpostavila sogovornika so za kraje bili ranljivejši predvsem starejši bronasti spomeniki. To pa zato, ker so jih pritrjevali z železom, ki skozi desetletja razpade. »Veliko kraj bronastih kipov je bilo zaradi slabe oziroma zastarele pritrditve ter zaradi odlašanj z obnovo statičnih delov kipa,« je pojasnil Borut Kamšek. Ob tem je še povedal, da je njegov brat, ki ima prav tako livarstvo v Komendi, ravno nedavno izdelal repliko kipa kurirja Staneta Keržiča, ki so ga lani že drugič ukradli s spomenika kurirjem Dolomitskega odreda ob cesti na Toško čelo. Kip so že po prvi kraji utrdili z močno inox konstrukcijo, vendar tudi ta ni bila dovolj. »Sedaj so šli v alternativo in replika ni iz brona, temveč iz poliesterne mase in pobarvana tako, da je videti kot bron. Če bodo poliester ponovno odžagali potem je to dejanje ideološkega značaja, če pa ga bodo pustili, potem je šlo za material,« je prepričan Borut Kamšek.
Vse manj je Umetniških livarn
Umetniško livarstvo pa podobno kot to velja za nekatere druge obrti, v sodobnosti usiha. Umetniških livarn je pri nas kot tudi čez mejo vse manj. Medtem ko livarna Kamškovih deluje že od leta 1973, ko je Borutov oče dobil obrtno dovoljenje. Sam je nato družinsko tradicijo nadaljeval od leta 1994, kot že zapisano, pa zadnja leta podjetje vodi njegov sin Jurij, ki pa v svet livarstva skozi igro počasi vpeljuje tudi že svojega šestletnega sina Filipa.
Podobno kot je to naredil njegove oče in še prej njegov dedek. A kot kaže se znanje Kamškovih ne bo prenašalo samo iz roda v rod, temveč bo potovalo celo v tujino. Vodja Livartisa se je namreč dogovoril za sodelovanje z mladim Švicarjem, ki ima livarno in bi rad oplemenitil svoje livarsko znanje ter sklenil dolgoročno sodelovanje z livarno Kamškovih. »Ker je v Švici večina umetniških livarn propadla se znanje ni preneslo in zato sva se zmenila, da bo prišel k nam s kamperjem in projektom, ki ga bomo skupaj izvedli v naši delavnici. Skozi celoten postopek pa se bo od nas učil,« je tako o prenosu znanja še povedal Jurij Kamšek.