Sredi najbolj oblegane ljubljanske ulice bodo odprli nov hram sreče. Imenuje se Grand Casino Emona. »Grand casino«? Ambiciozno ime za prostor, kjer ste verjetno še pred kratkim kupovali srajce ali čevlje. Se Ljubljana spreminja v igralniško meko ali gre le za veliko iluzijo na majhnem prostoru?
Če ste se te dni sprehodili po Čopovi ulici, ste med vijuganjem med turisti, dostavljalci hrane in domačini, ki hitijo na avtobus, morda opazili nov napis: Grand Casino Emona.
Sliši se veličastno, kajne? Kot Monte Carlo. Sliši se kot kraj, kamor pridete v smokingu, naročite martini (pretresen, ne pomešan) in vržete žeton za 500 evrov na rdečo. Toda ustavimo konje. Smo na Čopovi, v prostoru, ki je bil v prejšnjem življenju trgovina.
»Grand« ali le »malo večji kiosk«?
Prva stvar, ki zbode v oči – in nasmeji mimoidoče – je uporaba pridevnika grand (velik, veličasten). V svetu igralništva ta beseda običajno obljublja plesne dvorane, visoke strope in neskončne vrste igralnih avtomatov, ki se raztezajo do obzorja.
V Čopovi ulici to verjetno pomeni, da jim je uspelo v nekdanjo prodajalno stlačiti tri vrste avtomatov in mizo za elektronsko ruleto, ne da bi se delivec zadel v podboj vrat. Gre za klasičen primer marketinškega optimizma. Imenovati to lokacijo grand je približno tako, kot če bi garsonjero v Šiški poimenovali penthouse, ker ima balkon, na katerem lahko stoji en človek in pol.
Od hitre hrane do hitrega zaslužka (in izgube)
Druga točka, ki dviguje obrvi, je lokacija. Čopova ulica je žila Ljubljane. Je ulica hitrih nakupov, sladoleda in hitre hrane. Je promenada, kjer se ljudje pokažejo, ne pa skrijejo v temno sobo brez oken. Ali Čopova res potrebuje igralnico? Mestni urbanisti bi verjetno rekli, da ulica potrebuje vsebino. Toda zdi se, da vsebina v Ljubljani vse pogosteje pomeni samo dve stvari: ali prodajamo burgerje ali pa prodajamo sanje o hitrem bogastvu.
Postaviti igralnico sem je vprašljiva poteza. Morda računajo na turiste, ki so se izgubili na poti do gradu in imajo v žepu preveč kovancev? Ali pa na domačine, ki bodo po neuspešnem iskanju čevljev po znižanih cenah raje poskusili srečo na avtomatu, da bi si lahko privoščili tiste po redni ceni?
Vprašanje za milijon evrov (ali vsaj za jackpot) pa je: ali Ljubljana res potrebuje še eno igralnico? Mesto je že posejano z diskretnimi vhodi, kjer utripajo neonske luči. Trg je nasičen. Igralni saloni so domala v vsaki smeri, medtem ko prebivalci morda bolj pogrešajo kakšno knjigarno ali pekarno, ki ne zaračuna pet evrov za rogljiček.
