Kdor po makadamski cesti hodi proti začetku Poti močvirskih škratov na Mali plac v Bevkah, ob pogledu na levo čez obvoznico brez težav vidi do Drenovega griča. A vedno ni bilo tako. Tla na Ljubljanskem barju in njegovem robu so namreč nihajoča, nepredvidljiva in tudi zato tako zanimiva.
»Včasih so bila tla za dobrih šest metrov višja. Tukaj je bila skladovnica šote, ki so jo pred drugo svetovno vojno začeli rezati in jo prodajati za gorivo. Mislili so, da bo to trajalo stoletja in da bodo tako obogateli, a so se ušteli. Ko je zrak prišel do šote, se je namreč razkrajanje zemlje nadaljevalo. Kmalu po drugi svetovni vojni se je rezanje šote končalo, zdaj pa je tukaj skoraj ni več,« je Janko Skodlar iz Bevk, sicer nekdanji podžupan Vrhnike, razložil, zakaj se danes z Malega placa vidi do Drenovega griča. Kako hitro lahko sprhni barjanska zemlja, je videl na lastne oči. »Spomnim se, kako je moj oče oral v osemdesetih letih, šote pa se sprva ni želel dotikati. Njive so bile okrog dva metra nižje od sosednje neobdelane površine s šoto. Potem ko je želel nekoliko povečati njivo in je preoral tudi del šote, pa so se v 20 letih zemljišča poravnala.« V tistih časih so imeli na kmetijah praviloma le po en traktor. Danes je na njivah in okoliških cestah mogoče videti precej drugačno mehanizacijo. Večjo, močnejšo in hitrejšo, ki se tudi bolj odtisne v tla.
V Bevkah je ena od dveh velikih barjanskih depresij, druga je v Lipah pri Črni vasi. Kot je razložila Maša Bratina, naravovarstvena svetovalka pri javnem zavodu Ljubljansko barje, so zaradi izsuševanja tam tla spremenila obliko, prej so bila izbočena, zdaj so vbočena. Tudi v drugih delih Barja je prišlo do korenitih sprememb, predvsem zaradi kopanja goste mreže izsuševalnih kanalov in jarkov ter rezanja šote. Kot pravi Maša Bratina, v zadnjih letih izsuševanje in nižanje barjanskih tal pospešujejo uporaba težke mehanizacije, preoravanje travnikov v njive, globoko oranje, globoko čiščenje jarkov, pa tudi urbanizacija z izsuševanjem parcel, odstranjevanjem barjanskih plasti, nasipavanjem drugih plasti tal in črpanjem podzemne vode. Posledici, ki naravovarstvenike najbolj skrbita, pa sta izginjanje mokrotnih travnikov in z njim ogrožanje rastlinskih in živalskih vrst.
Zadnji spev poslednjega mostiščarja
Na Barju so popisali 5803 vrste, nekatere so že izumrle. Med 270 vrstami ptic jih je na primer izumrlo sedem. Naslednja ptica, ki ji grozi izumrtje, je veliki škurh. Nekateri mu pravijo tudi poslednji mostiščar, ker je na Barju živel že v času mostiščarjev, zdaj pa tu prebivajo le še trije do štirje gnezdeči pari. Zelo so ogroženi tudi metulja barjanski okarček in strašničin mravljiščar, kobilica temna šaševka, želva močvirska sklednica in kačji pastir koščični škratec.
»Med ogrožene vrste spadajo večinoma tiste, katerih življenjski prostor je ogrožen, taki življenjski prostori pa so na Ljubljanskem barju mokrotni travniki, nizko barje, mejice in vodotoki,« pojasnjuje Maša Bratina.
Podobni procesi se odvijajo tudi drugod po državi. »V zadnjih desetletjih so se površine mokrotnih travnikov in barij bistveno zmanjšale, nadomestile pa so jih monokulture. To je problem po celotni Sloveniji, a mislim, da se trend počasi ustavlja. Okoljska zavest se prebuja, vprašanje pa je, kdaj bo šel trend v drugo smer,« je dejal Miha Kocjan, strokovnjak za barja iz Društva za raziskovanje mokrišč Slovenije, in opozoril, da se je to že zgodilo v nekaterih državah severne Evrope, kjer so z velikimi investicijami revitalizirali barjanske površine in spet dobili nekoč izgubljene habitate.
5000 izsuševalnih kanalov
Na Barju je po ocenah javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje okrog tisoč aktivnih kmetij. Leta 2011 je bilo 11.114 hektarjev zemljišč v kmetijski rabi oziroma 82 odstotkov krajinskega parka, ta številka naj bi bila danes podobna. Po podatkih Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana je 60 odstotkov travnikov in 40 odstotkov njiv. Kmetijstvo je vse bolj intenzivno, kmetij pa je v primerjavi s prejšnjimi desetletji vse manj. Intenzifikacija kmetijstva in opuščanje kmetovanja sta poleg izsuševanja, urbanizacije in vdora tujerodnih invazivnih vrst najbolj izstopajoča dejavnika pri ogrožanju narave.
V zadnjih 200 letih so ljudje na Barju izkopali 5000 kilometrov izsuševalnih kanalov in tako območje, kjer je bilo nekoč jezero in zatem močvirje, spremenili v kulturno krajino. Maša Bratina opozarja, da vse bolj intenzivno kmetovanje pomeni globlje kopanje izsuševalnih jarkov. »To povzroča nižanje nivoja podzemne vode in s tem tudi spremembo rastlinskega in živalskega sveta. Nenazadnje pa to vpliva tudi na ekosistemske storitve tega prostora, kot so čiščenje zraka, zemlje in tal, blaženje podnebnih sprememb, shranjevanje virov pitne vode in ohranjanje svetovne kulturne dediščine.« Spreminjanje ekstenzivnega kmetovanja v intenzivnega poteka že zadnjih nekaj desetletij. Kot pravi, je to tudi odraz kmetijske politike. »Kmetje dobijo več sredstev, če na svojih kmetijskih površinah izvajajo intenzivno kmetovanje. Kot upravitelj krajinskega parka Ljubljansko barje opažamo, da tudi ukrepi kmetijske politike niso dovolj prilagojeni specifikam tega zavarovanega območja.«
Še dlje v preteklosti, pred stoletji in tisočletji, ni bilo ne kmetijske in gradbene politike ne sofisticirane tehnologije. A so glede na nekatere zgodovinske podatke prebivalci zelo dobro vedeli, kako je najbolj pametno kmetovati in graditi. Medtem ko so koliščarji svoja bivališča postavili tako, da jih voda ni dosegla, je bila na primer ob velikih poplavah leta 2010 zalita marsikatera novogradnja. Kako je to mogoče?
Maša Bratina pravi, da je odgovor v poznavanju okolja. Spomnila je, da so koliščarji kolišča postavili na obrobju jezera, in ne na sredini, ker je bilo to optimalno z vidika mobilnosti, pridobivanja hrane in vode ter zaščite pred poplavami. In da so načinu poselitve posebno pozornost namenili tudi po izgradnji Gruberjevega prekopa in ižanske ceste, ko so se ljudje začeli naseljevati v osrednjem delu Ljubljanskega barja. Pojasnila je, da so kolonisti dobili parcele točno določene velikosti, okoli katerih so morali izkopati izsuševalne jarke in na katerih so morali zgraditi stanovanjski ter gospodarski objekt točno določene dimenzije. Parcel niso smeli deliti, četudi so imeli deset otrok.
»Če danes greste skozi Črno vas in pogledate, kako velike hiše so tam in koliko jih je skupaj, je bolje, da si daste plašnice na oči,« je dejala in izpostavila, da lastniki zemljišč gradijo vse bolj individualizirano, kar pripelje do tega, da okoli svoje hiše nasujejo toliko zemlje, da se voda ob poplavah razlije k sosedu. »Na Barje je vedno treba gledati celostno,« opozarja. Spodbudno se ji zdi strinjanje županov, da ne bodo širili zazidljivih območij, kar pa ne pomeni, da novogradenj ne bo več.
Nagla rast prebivalstva
Ljudje na barjanski prostor vplivamo tudi s priseljevanjem. Zemljevida pozidave barjanskih občin iz leta 1970 in leta 2020 kažeta na proces urbanizacije tako na območju Barja kot na njegovem robu. Število stanovanjskih in drugih objektov v občinah se je povečevalo, s tem pa tudi število prebivalcev. Leta 1970 je bilo na primer v občini Log - Dragomer le 365 stavb, dvajset let kasneje jih je bilo že 1153, zdaj pa jih je glede na podatke geodetske uprave 1765. Enak trend se je takrat začel pojavljati tudi v drugih barjanskih občinah.
Kot je v študiji o prebivalstvu na Barju leta 2012 ugotovila Anja Oven, višja naravovarstvena svetovalka v javnem zavodu Krajinski park Ljubljansko barje, je ravno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja to območje postalo privlačno za priseljevanje. Najprej so se zaradi visokih cen in pomanjkanja stanovanj v mestu na praviloma rahlo dvignjene lege, ki jih poplave ne dosežejo, in na barjanske osamelce priseljevali Ljubljančani. Zemljišča na Barju niso bila draga in rasti so začele nove soseske z enodružinskimi hišami, vse boljša prometna povezava pa je omogočila dnevne migracije na delo v Ljubljano. Tako so se širili Notranje in Vnanje Gorice, Jezero, Bevke in Črna vas, kasneje pa tudi naselja na južnem obrobju, kot so Brest, Tomišelj, Podkraj in Vrbljene. Anja Oven je prav tako ugotovila, da se je zaradi cen stanovanj prebivalstvo na podeželje selilo tudi iz gosto poseljenega obmestja. S priseljevanjem so se v več krajih spremenila razmerja med tako imenovanimi domačini in priseljenci.
Še hitrejšo rast prebivalstva je mogoče opaziti na barjanskem severnem robu, pri čemer prednjači Škofljica, kamor se priseljujejo predvsem mlade družine. Kot pojasnjuje župan Ivan Jordan, je imela občina leta 1994 ob ustanovitvi okrog 5400 prebivalcev, danes jih ima več kot 11.400. Medtem ko je bilo pred pol stoletja na severovzhodnem robu Barja le 1246 stavb, jih je danes več kot štirikrat toliko (5135). Jordan pravi, da lahko občina prenese do 13.000 prebivalcev, kar bi lahko dosegli v nekaj letih. Še 30 odstotkov parcel je namreč zazidljivih, po njegovih besedah večina še iz časov nekdanje Jugoslavije. V bližnji prihodnosti bodo gradili štiri nova naselja. Gradenj bi bilo še več, če nekatera zemljišča ne bi ležala na poplavnem območju.
Jordan priznava, da z gradnjo infrastrukture, kot so šole, vrtci in prometne povezave, ne morejo slediti nagli rasti prebivalstva. Enako velja za kanalizacijo, ki jo gradijo ali dograjujejo tudi v nekaterih drugih občinah. »Potrebovali bi 21 milijonov evrov, da bi občino pokrili s kanalizacijo. Tega sami ne moremo financirati,« je pojasnil in dodal, da imata Škofljica in Lavrica 60-odstotno pokritost s kanalizacijo, medtem ko v vaseh po okoliških hribih kanalizacije praktično ni. Tam še vedno prevladujejo greznice, mnoge niso vodotesne, kar župana skrbi, še posebno zato, ker sta na nižji legi v Škofljici in Brestu vodna vira ižanske občine.
Urejenost komunalne infrastrukture lahko vpliva na ekološko stanje Barja, četudi so naselja od krajinskega parka odmaknjena nekaj kilometrov. Kako nepredvidljiva so tamkajšnja tla, je Jordan spoznal v devetdesetih letih, ko je tedanji zavod za raziskavo materiala in konstrukcij izvedel raziskavo na Gradišču. V vrtače so vlili obarvano vodo, ki je za kakšen mesec izginila, potem pa se pojavila v Peklu pri Borovnici.
V Škofljici ne rastejo le stanovanja, ampak tudi podjetja. Imajo tri industrijske cone, število podjetij se stalno povečuje. Leta 2008 jih je bilo v občini registriranih 674, deset let kasneje že 1086, kar je približno toliko, kot je kmetij na vsem Ljubljanskem barju. Če k temu dodamo še dnevne migrante, ki se iz dolenjskega konca v Ljubljano vozijo na delo, je jasno, da so ceste preobremenjene.
Že pred leti so ob prometnih konicah na cesti skozi Lavrico in Škofljico našteli 19.000 avtomobilov, že dolgo pa poteka tudi debata, kako obvladati promet. Medtem ko Jordanovi kritiki zahtevajo večji poudarek na trajnostni mobilnosti, se župan zavzema za gradnjo obvoznice, do izgradnje pa naj bi promet potekal po zoženi štiripasovnici. Župan upa, da bo država po številnih zapletih obvoznico uvrstila v državni prostorski načrt in da se bo gradnja začela čez kakšnih deset let. Toda vprašanje je, kaj bi to pomenilo za okolje. Pred leti se je zapletlo pri iskanju nadomestnih habitatov za barjanskega okarčka, nenazadnje pa blizu tega območja, med Škofljico in Igom, živi tudi ogroženi veliki škurh, s katerim se na Škofljici radi pohvalijo, imajo ga celo v občinskem grbu. Župan pravi, da so nadomestni habitat za barjanskega okarčka zdaj našli.
Da je pri gradnji cest in druge infrastrukture na Barju potrebna preudarnost, učijo izkušnje. Sestava tal in vode je namreč kompleksna. »Pri cestah, ki so bile na Barju zgrajene do zdaj, se je prej ali slej pokazalo, da so bile premalo prepustne. To pomeni, da poplavne vode prepočasi odtekajo z ene strani na drugo,« je dejala Maša Bratina in kot primer izpostavila cesto in železnico, ki sta speljani skozi Notranje Gorice. »To sta umetna zadrževalnika, zaradi katerih zahodno od njiju Barje drugače funkcionira kot vzhodno. Zahodni del je precej bolj namočen kot vzhodni. S tem, ko se na vzhodnem delu sušijo tla, se rastje spremeni, zmanjšujejo se samočistilne in hladilne sposobnosti tal…« je pojasnila in dodala, da je treba upoštevati tudi različne razmere na različnih delih Barja.
Na zahodni strani so tla najbolj plitva, na vzhodni pa najbolj globoka. »Na zahodni strani je treba izkopati nekaj deset metrov zemlje, preden prideš do trdnih tal, na vzhodni pa do 300 metrov. To je velika razlika, ki pomeni, da so posegi v Škofljici bolj zahtevni kot v Borovnici,« je poudarila in dodala, da so železnico na Lavrici gradili še na trdinskih tleh, bližnjih hiš pa ne več, zato imajo, kot pravi, nekatere starejše že popokane zidove. »Na tem delu letno ugrezanje tal znaša do 25 milimetrov. Povprečno se tla ugrezajo pet milimetrov letno, ob Ljubljanici pa 15.«
Potrebovali bi vstopne točke za turiste
Število prebivalcev se tudi v drugih barjanskih občinah v zadnjih letih povečuje, najmanj v občini Log - Dragomer, kjer v kakšnem letu zabeležijo tudi negativen prirast. V vseh sedmih občinah se povečuje število podjetij, tudi na Brezovici, kjer imajo več kot 1300 registriranih podjetij, ki delujejo tako v petih industrijskih conah kot drugod.
»Na relativno gosto poseljenih območjih prihaja do konflikta interesa med gospodarsko dejavnostjo in bivanjem. Ne vem, ali bomo z novo poslovno cono to lahko v celoti eliminirali. Morda včasih pride do pritožb občanov, na primer zaradi čezmerne obremenitve s hrupom ali nepravilno odloženih gradbenih odpadkov, a okoljskih problemov, povezanih s podtalnico in vodotoki, nimamo,« je župan Brezovice Metod Ropret ocenjeval, ali je podjetništva v občini že preveč. Povečevanje števila prebivalstva poskuša upočasniti z odlokom, ki prepoveduje gradnjo večstanovanjskih objektov. Po ocenah občine imajo tudi 240 registriranih kmetij, pokritost s kanalizacijo pa znaša 82 odstotkov.
Občina se je spremenila in vse bolj spominja na predmestje. Čeprav je bila Brezovica »nekoč obenem na pragu in daleč od Ljubljane, danes pa je le še na pragu«, župan ocenjuje, da se je vaško življenje vseeno ohranilo. To pa ni takšno, kot je bilo nekoč, kar dobro ve Stane Kirn, lastnik znane gostilne na Jezeru pri Podpeči, v jedru Ljubljanskega barja. Okrog njegove gostilne so bile včasih kmetije druga zraven druge, nedaleč vstran je deloval kamnolom, po okoliških krajih pa industrija in obrtniki. Danes je njegova soseda na mestu, kjer je bila nekoč ena večjih kmetij, živilska trgovina, okoli so stanovanjske hiše, v širši okolici pa manjša podjetja.
»V osemdesetih letih je bilo še veliko kmetij, v devetdesetih pa potem vse manj. Včasih sem vsa živila kupil od domačinov, danes kmetij, kjer bi lahko kupil sestavine za jedi z našega jedilnega lista, skorajda ni več. Našel sem le eno na Žalostni gori, kjer kupujem drobnico in sire,« je dejal Kirn in dodal, da je marsikdo zaradi drugačnih razmer na trgu zamenjal poklic. Na primer mesar, pri katerem je stalno kupoval, zdaj prekriva strehe. Spremenila se je tudi vrsta gostov, po eni strani zaradi priseljevanja in drugačnega načina življenja, po drugi zaradi spreminjanja ponudbe v njegovi gostilni.
»Včasih so bile na poti od Ljubljane do sem tri gostilne, danes jih je 19. Domačini so vsak večer prihajali k nam. Vrstile so se debate, nekateri so kartali, vsi pa so pili vino iz kozarca za dva decilitra, ki smo mu rekli štuc. Te čase malo pogrešam.« Danes vse pogosteje pridejo skupine turistov iz tujih držav, ki se do Jezera pripeljejo na kolesih.
Turisti prihajajo tudi sicer. Eno od središč je bližnje Podpeško jezero, kjer imajo zaradi prevelikega obiska težave s parkiranjem in dostopom do jezera. Da je težko spodbujati turizem brez primerne infrastrukture, ugotavljajo tudi v Borovnici. Andrej Klemenc, nekdaj okoljski aktivist, danes pa višji svetovalec na občini, opaža veliko rekreativcev in sprehajalcev, ki nimajo na voljo primernih poti in smetnjakov. Nekateri občani negodujejo zaradi prevelikega obiska tega dela barjanskega roba. Podobno obiskanih točk je na Barju še nekaj.
Maša Bratina pravi, da to še ne pomeni, da je turizma preveč, ampak je glavna težava dejstvo, da ni vstopnih točk, na katerih bi bilo poskrbljeno za parkiranje in stranišča in od koder bi obiskovalci nadaljevali pot po krajinskem parku. Še najbolje na lasten pogon, kot pravi. Zato bi bil dobrodošel razvoj turističnih kolesarskih povezav, za katere se zavzema tudi Klemenc.
Ne glede na to, ali gre za turizem, urbanizacijo, kmetijstvo ali kakšen drug dejavnik, ki vpliva na življenje na Ljubljanskem barju, je jasno, da bo človek tudi v prihodnje vplival na naravo. Kot je mogoče razbrati iz besed Maše Bratina, je pomembno, da se prebivalci, kmetovalci, upravitelji in obiskovalci Barja tega zavedajo in upoštevajo naravo. Kajti »če je človek prisoten v tem specifičnem in občutljivem prostoru, je njegova dolžnost in odgovornost, da ta prostor pozna, ga vedno znova odkriva in se mu prilagaja«.
