V ljubljanski občini je v primeru poplav ogroženih kakšnih osem tisoč hektarjev površin (od tega več kot 400 urbanih), na poplavnih območjih pa živi okrog 20.000 Ljubljančanov, največ na jugozahodnem delu Ljubljane.
Spomin na katastrofalne poplave leta 2010 in 2014 je še kako živ. Zlasti pri tistih, ki jim je voda na Ljubljanskem barju zalila hiše. Ljubljanica, Horjulščica, Ižica, Glinščica in Iška so poplavile Vič, Vrhovce, Dolgi most, Rožno dolino, okoliške vasi so bile odrezane od sveta, vaščani so se na »svobodo« vozili s čolni. Zaradi nevarnosti električnega udara je Elektro Ljubljana na poplavljenih območjih izklopil elektriko.
Na agenciji za okolje včeraj za osrednjo Slovenijo in Ljubljano sicer niso napovedali večjih poplav, temveč le krajevna razlivanja, dolgoročnejše napovedi o tem, ali so jo pred leti poplavljeni letos dobro odnesli, pa so le težko zanesljive, kajti tudi november je lahko še bogat s padavinami. Mnenja o tem, ali so država in občine dovolj naredile za to, da bi bila poplavna varnost boljša kot v letih 2010 in 2014, so precej različna.
Zadrževalnik Brdnikova izboljšal poplavno varnost
»Ljubljansko občino je treba pohvaliti za določene projekte, s katerimi je zadnja leta poskrbela za manjšo ogroženost določenih poplavnih območij. Z zadrževalnikom Brdnikova so naredili bistven napredek, nekateri drugi projekti pa trajajo več let. Tako pač je,« pravi Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije, ki je bila sicer v julijskem intervjuju za Dnevnik kritična predvsem do tega, da občine pri zagotavljanju poplavne varnosti za ogrožena območja v Ljubljanski kotlini med seboj niso dovolj usklajene in premalo vključujejo laično javnost.
Občina je nekaj projektov za povečanje poplavne varnosti že končala, nekatere pa izvaja: lani so končali prvo fazo gradnje suhega zadrževalnika Brdnikova, zdaj poteka druga, s tem pa so izboljšali poplavno varnost prebivalcev Rožne doline in Viča. V roku nekaj mesecev naj bi bila končana še sanacija suhega zadrževalnika in gradnja zadrževalnikov v Podutiku, ki bodo pred visokimi vodami branili tako to območje kakor tudi Rožno dolino in Vič.
Gre namreč za prvo »obrambno vrsto« zadrževanja visokih voda, ki se iztekajo v Glinščico, ta pa se nato na jugozahodu Ljubljane zlije v Mestno Gradaščico. Ker lahko obstoječi zadrževalnik v Podutiku zagotavlja samo zadrževanje 10-letne poplavne vode, mestna občina do leta 2021 načrtuje še gradnjo suhega zadrževalnika gorvodno nad Kozakovo ulico ter gradnjo suhega vodnega zadrževalnika na Mali in Veliki Glinci. Skupno vrednost teh ureditev na občini ocenjujejo na 1,5 milijona evrov.
Niso vsi Ljubljančani zadovoljni
Niso pa vsi zadovoljni z napredkom in so razočarani nad državo in ljubljansko občino. Na primer prebivalci Ilovice na Rudniku, saj se leta 2011 začrtani ukrepi po njihovem mnenju izvajajo zelo počasi. Dolgo že namreč čakajo na gradnjo protipoplavnih zapornic pod južno obvoznico pri Mihovem štradonu, ki bi ob močnejših padavinah in visokih vodah območje Ilovice obvarovale pred poplavami.
Te so leta 2010 območje povsem potopile, štiri leta pozneje je voda udarila v manjšem obsegu. Gradnja teh zapornic je v načrtu, ne pa tudi druge zapornice pod obvoznico na pritoku Malenca, saj je na območju Rudnika in Ilovice prevelika količina zalednih vod, prečrpavanje tako velike količine vode pa realno ni izvedljivo.
»Namesto te zapornice je predviden nasip ob kanalih Požar, ki preprečuje tok poplavne vode na Ilovico,« so zagotovili na občini. Na območju bodo zgradili še zapornici na potokih Spodnji in Zgornji Galjevec z urejenim prečrpavališčem, ki bi prav tako preprečili vdor Ljubljanice na območje Ilovice. Poleg tega bodo sanirali pregrado in iztok na Rakovniku, visokovodni nasip ob Požaru, visokovodni nasip ob Ljubljanici, za katerega bo predvidoma poskrbela država, ter gradnjo suhega vodnega zadrževalnika na Malenci, ki naj bi ga gradil Dars.
»Stanje je slabše kot leta 2010«
»Stanje je danes še slabše, kot je bilo leta 2010,« pa je neposreden Andrej Vidmar, hidrolog in podpredsednik Civilne iniciative južnega dela Ižanske ceste in Hauptmance. Pravi, da je njihovo območje še bolj ogroženo, kot je bilo pred osmimi leti, na kar je z dopisi začel opozarjati že leto zatem.
»Takrat sem pisal tudi predsedniku vlade, a se ni nič premaknilo,« potoži. Junija letos so v Tomišlju in Brestu odprli protipoplavna nasipa, zaradi katerih so prebivalci sosednje občine Ig zdaj varnejši pred poplavami, težav na južnem delu Ižanske ceste pa to ne rešuje. Sam vidi (delno) rešitev v gradnji nasipa na Rebekovem štradonu, s katerim bi pred naraslo vodo obvarovali okoli 3000 lokalnih prebivalcev.
»Bolj kot za strah pred poplavami, ki so pač naravni pojav, gre za jezo do odgovornih, ker ne naredijo tega, kar bi morali. Vsi se strinjajo s predlogi, a dokler ni denarja, se ne more narediti nič. Zdaj skušam na lastno pest priti do evropskega denarja, da bom mestne veljake nato prisilil, da ga porabijo. Če vpiješ in kažeš s prstom na krivce, se ne zgodi nič. Šele denar reši težave,« je jasen.
Pogrnili na izpitu družbene solidarnosti
Ena od potrebnih rešitev za zmanjševanje poplavne ogroženosti na barju je študija, ki bi zajemala celovito območje barja, na kar že nekaj časa opozarja Globevnikova. A bi morali v proces vključiti tako občine kot lokalne skupnosti, ki včasih vendarle stojijo na različnih bregovih, zaradi česar ni skupnih teles za usklajevanje želja, idej in potreb. Prepričana je, da bo treba na tem področju v prvi vrsti spremeniti miselnost, začeti sodelovati in delati za skupno dobro.
»Ne gre več za stvar tehničnih izvedb, temveč za družbeno solidarnost. Najšibkejši smo v dogovarjanju, premalo je razumevanja sosednjih občin, zato na tem področju nismo uspešni. Na izpitu demokratičnih, konstruktivnih pogovorov, sodelovanja in iskanja skupne rešitve smo povsem pogrnili. Treba je delati družbeno, sociološko in psihološko. Tehnika pa pride na vrsto šele na koncu,« pravi Globevnikova.
Je pa en tehnični ukrep vendarle ključen za zmanjševanje poplavne ogroženosti Ljubljanskega barja. Ta bo zadržal hudourniško vodo iz Polhograjskega hribovja in preprečil, da bi ta z veliko močjo in hitrostjo pridrvela v Ljubljano. Gre za ureditev porečja Gradaščice in gradnjo suhega zadrževalnika Razori v sosednji občini Dobrova - Polhov Gradec. Vrednost projekta, nad katerim bedi direkcija za vode na ministrstvu za okolje in prostor, je ocenjena na nekaj več kot 50 milijonov evrov, projekt pa je razdeljen na dve etapi. Prva faza, etapa 1A, bo predvidoma končana leta 2021, v njej pa bo ljubljanska občina uredila kanal Malega grabna, območje Kozarij in Gradaščice.
V sklopu etape 1B, ki naj bi bila končana prihodnje leto, pa je predvidena ureditev na območju občine Dobrova - Polhov Gradec, ki zajema Dolenjo vas, pritoka Božna in Mala voda ter ureditev Gradaščice v Šujici. Vzporedno s tem pa poteka izdelava projektne dokumentacije in pridobivanje zemljišč za etapo 2, gradnja katere je načrtovana med letoma 2020 in 2022. In šele takrat bo jugozahod Ljubljane malce varnejši pred hudourniško vodo, ki je pred leti nekatere ulice v prestolnici spremenila v deroče reke.
V desetletju za milijardo evrov škode
Vlada je pred letom dni tudi sprejela načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti 2017–2021, ki predvideva ukrepe v skupni vrednosti 540 milijonov evrov, z izvedbo katerih naj bi se poplavna ogroženost v državi občutno zmanjšala. Po njenih ocenah so poplave v zadnjih 25 letih povzročile za približno 1,8 milijarde evrov, od tega zgolj v zadnjem desetletju za milijardo evrov.
Nista pa le občina in država tisti, ki morata poskrbeti za večjo varnost oziroma nižjo stopnjo ogroženosti. Na ljubljanski občini tako že leta opozarjajo na še eno težavo, zaradi katere je ob poplavah škoda višja. Veliko lokalnih prebivalcev namreč ni izvedlo ukrepov za omejevanje vdora poplavne vode, ki so jih na občini priporočali nemudoma po katastrofi iz leta 2010, k pripravljenosti prebivalcev in posledično prepoznemu ukrepanju pa po njihovem prispeva tudi neupoštevanje opozoril Arsa.
Tudi Globevnikova opozarja, da se vsak posameznik premalo zaveda, kakšen vpliv na situacijo ima: »Soseda radi ogrožamo, sebe pa rešujemo. Vsak mora razmisliti, kaj počne, ko vodo iz lastnega dvorišča spušča naprej v kanal ali reko. Tudi tisti, ki ne živijo na poplavno ogroženih območjih.«
