Letošnja izvedba bo posebej posvečena Gorenjski. Njena bogata oblačilna, glasbena in plesna dediščina bo predstavljena z različnimi festivalskimi vsebinami, osrednji trenutek pa bo kot vsako leto velika povorka narodnih noš. V njej bodo tudi letos sodelovali predstavniki različnih slovenskih pokrajin in skupine iz tujine.
Posebno vlogo bosta imela Sandra in Miha Pančur, Kamničana in starša Jerce in Voranca, ki sta postala obraz letošnjih Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine. Njuna zgodba pa je zanimiva tudi zato, ker tradicije ne razumeta kot nekaj, kar bi morali zgolj opazovati, ampak kot del vsakdanjega življenja, ki ga želita prenesti tudi na svoja otroka.
Od otroškega opazovanja do čela povorke
Sandra je povorko spremljala že kot otrok. Starši so jo vztrajno vodili na ogled dogodka, zato je imela, kot pravi, lep zgled že v domačem okolju. Kljub temu se je sama kot udeleženka v povorki prvič pojavila šele lani. Miha je po 17 letih ponovno oblekel narodno nošo, k temu pa sta ju spodbudila tašča in tast, ki sta jima podarila svoji noši. »Sva vsestransko aktivna in z ljubeznijo in spoštovanjem do tradicije in dediščine vzgajava tudi najina otroka. Verjameva, da se odnos do tradicije začne graditi že pri otrocih,« pravita. Njuna družina tako tradicijo povezuje z vsakdanom. Miha že 25 let poje v mešanem pevskem zboru Odmev Kamnik in s tem prispeva k ohranjanju slovenske pesmi, besede in kulture. Oba rada kuhata, pri čemer se njuni okusi nekoliko razlikujejo. Miha prisega na eksotične jedi, Sandra na domačo kuhinjo, enolončnice in juhe. Pomemben del njihovega vsakdana je tudi lokalna pridelava. Kar ne zraste na domačem vrtu, poiščejo na kamniški tržnici. Kljub dinamičnemu življenju pa si prizadevajo, da družina vsaj enkrat na dan sede skupaj za domačo mizo. »Na to tradicijo smo še posebej ponosni,« pravita.
Za Miho je bila lanska povorka izkušnja, ki je ni pričakoval. »Če si le gledalec, vidiš le določen del množice obiskovalcev, kot udeleženec v povorki pa ves čas opazuješ nepregledno množico nasmejanih obrazov, vsi ti mahajo, te pozdravljajo. To je zelo intenziven občutek in čas kar prehitro mine,« opisuje. Vtis je bil tako močan, da pravi, da bi lahko bila pot še daljša. Pančurjeva sta tudi sicer tesno povezana s Kamnikom. Z družino se pogosto sprehodijo po Šutni in obiskujejo kamniške dogodke, še posebej tiste, namenjene otrokom.
Ko se oblačenje spremeni v obred
Letos pa sta zakonca doživela še nekaj posebnega. Kot obraz festivala sta bila fotografirana in posneta v gorenjski narodni noši, njuna podoba pa spremlja letošnje promocijske aktivnosti Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine. »Iskreno, nisva točno vedela, kako obsežno bo najino prikazovanje, in sva bila kar pod stresom zaradi spoštovanja celotne zgodbe,« pravi Miha. Fotografiranje na gradu Zaprice je nato prineslo bolj sproščeno izkušnjo. Oba sta ponosna, da sta lahko del zgodbe, ki jo spremljajo številni obiskovalci in ljubitelji oblačilne dediščine.
Še posebno močan vtis je nanju naredilo samo oblačenje. Gorenjska narodna noša ni zgolj kostum, ki ga človek obleče v nekaj minutah. Vsak kos ima svojo funkcijo, pomen in način nošenja. Vsaka podrobnost je pomembna. »Bila sva opremljena v popolno nošo. Doživela sva zelo zanimivo izkušnjo in sodelovanje z mojstricama slovenske oblačilne dediščine, ki sta zelo zahtevni pri detajlih in sta nama pokazali, kako pomembno je, da je vsaka nitka na ruti na svojem mestu, in kako se pravilno zaveže ženska avba,« pripoveduje Miha. Oba sta se počutila, kot da sta stopila naravnost iz zgodovinske knjige. Za Sandro je bil proces še bolj intenziven. Oblačenje je trajalo približno 45 minut. »Ko dobiš nase vse te sloje oblačil, res ceniš in paziš na to stvaritev, ki jo nosiš. V najboljših rokah mojstrice Andreje Stržinar in Sonje Porenta sem doživela pravi obred oblačenja, ki je trajal kar 45 minut! Lahko rečem, da ta oblačila z vsemi temi detajli predstavljajo že umetnost,« pravi.
Gorenjska v središču letošnjega festivala
Letošnji festival bo zato še posebej usmerjen v Gorenjsko, eno najbolj prepoznavnih slovenskih pokrajin z izjemno bogato oblačilno, glasbeno in plesno dediščino. Organizatorji so pripravili strokovni program Od gat do gvanta, ki nastaja v sodelovanju z dr. Bojanom Knificem, enim vodilnih slovenskih poznavalcev oblačilne dediščine. Program bo predstavil razvoj in značilnosti gorenjskih oblačil ter njihov simbolni pomen.
Festival želi s tem pokazati, da narodna noša ni enotna slovenska uniforma, temveč zbir številnih lokalnih in regionalnih zgodb. Različni kroji, materiali, barve, dodatki in načini nošenja govorijo o prostoru, družbenem okolju in času, v katerem so nastali. Osrednji del ostaja povorka, v kateri se bodo zvrstili predstavniki različnih slovenskih krajev in tuji gostje. Več kot 2000 udeležencev bo ustvarilo živ prikaz raznolikosti slovenske oblačilne dediščine. Festival bodo spremljali folklorni nastopi domačih in tujih skupin, glasbeni program, rokodelske predstavitve, strokovna vodstva, razstave in ustvarjalne delavnice. Pomembna vrednost prireditve je tudi povezovanje generacij, saj v njej sodelujejo otroci, mladi, odrasli in starejši.
Posebno novost predstavlja lastna festivalska produkcija Zlatorog, glasbeno-plesna predstava, ki bo eno najbolj znanih slovenskih legend predstavila skozi sodobni umetniški jezik. S tem organizatorji opozarjajo, da dediščina ni nekaj, kar bi bilo treba zgolj ohranjati v nespremenjeni obliki, ampak je lahko tudi izhodišče za nove umetniške zgodbe. »Dediščina ni zgolj ohranjanje preteklosti, temveč tudi navdih za nove ustvarjalne zgodbe, ki nagovarjajo sodobnega obiskovalca,« poudarjajo organizatorji.
Tradicija, ki jo je treba znati živeti
Prav vprašanje, kako tradicijo približati mladim, je pomemben del letošnje zgodbe. Sandra in Miha Pančur sta pri tem precej neposredna. Mladim ne želita govoriti o dolžnosti, ampak o doživetju. »Ne imejte predsodkov – če vam je tradicija in vse, kar je narodnega, všeč, se prepustite in uživajte v tem. Ker se z negovanjem tradicije ukvarjamo veseli ljudje, je okoli nas vedno izjemno pozitivna energija, ki jo radodarno delimo z vsemi, ki si želijo sodelovati,« pravi Miha. Sandra dodaja, da je pri tem pomembno predvsem odložiti ego in se prepustiti izkušnji. »V povorki sem vedno opazovala tudi svoje prijateljice, ki so prav tako močan zgled in motivacija. Res je, da se svet spreminja in mi z njim, in s tem ni nič narobe, a ne pozabimo na našo bogato dediščino, ki jo lahko interpretiramo tudi na bolj sodoben način – a vedno s spoštovanjem do zgodovine,« pravi.
Prav takšno sporočilo bo letos mogoče prepoznati tudi v celotnem festivalu. Tradicija bo v Kamniku predstavljena na način, ki povezuje preteklost in sedanjost, strokovno znanje in ustvarjalnost, starejše generacije in mlade. Pomemben del prireditve je tudi trajnost. Organizatorji uvajajo vračljive kozarce, ločeno zbiranje odpadkov, okolju prijazno embalažo in sodelovanje z lokalnimi ponudniki. Obiskovalce spodbujajo k uporabi javnega prevoza, koles in drugih trajnostnih oblik mobilnosti, pozornost pa namenjajo tudi dostopnosti za gibalno ovirane.
Dnevi narodnih noš tako že dolgo niso več zgolj povorka. So srečanje ljudi, ki jih povezuje zanimanje za slovensko dediščino, hkrati pa pomemben turistični in kulturni dogodek, ki Kamnik vsako leto postavi v središče dogajanja. Za Sandro in Miho bo letošnja povorka še bolj osebna. Tokrat ne bosta zgolj udeleženca, temveč bosta na čelu dogodka, ki ga Kamničani poznajo že desetletja. Ob njiju bo morda v povorki tudi njun sin, če ga bo sestrici uspelo prepričati.
In prav v takšnih drobnih družinskih zgodbah se skriva bistvo prireditve. Dediščina namreč ne živi samo v muzejih, knjigah in starih fotografijah. Živi takrat, ko jo nekdo obleče, zapoje, zapleše, skuha jed po starem receptu, jo pokaže otroku in se z njo odpravi med ljudi.