Pred finalom lige NLB Wheel smo se pogovarjali s kapetanom slovenske reprezentance v košarki na vozičkih Milanom Slapničarjem. Pogovor ni bil le športni intervju, ampak zgodba o življenju, prilagajanju, vztrajnosti, ekipnem duhu in športu, ki človeka ne definira skozi omejitve, temveč skozi možnosti.
Ko Slapničar govori o košarki, govori z nasmehom. Ko govori o življenju po bolezni, ne dramatizira. In ko govori o prihodnosti, še vedno razmišlja kot športnik – z željo po naslednji zmagi. Življenje se mu je obrnilo na glavo pri dvanajstih letih. Ne zaradi nesreče, poškodbe, ampak zaradi bolezni. »Imel sem vnetje hrbtenjače. Normalno sem hodil v šolo, po devetih mesecih pa sem domov prišel z vozičkom,« pripoveduje mirno. Noge so postajale mravljinčaste, nato so odpovedale. V obdobju, ko večina otrok razmišlja o šoli, prijateljih in športu, se je moral naučiti popolnoma nove realnosti. A prav šport je pozneje postal prostor, kjer je ponovno našel sebe.
Velja za enega najbolj izkušenih igralcev
Pred boleznijo je bil športno aktiven kot večina fantov. »Saj veste, kako je pri mulcih. Malo nogomet, malo košarka … Nič posebnega.« Po rehabilitaciji je odšel v Zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik, kjer se je tudi prvič zares seznanil s športom za invalide. »Tam se malo iščeš. Poskusiš igrati sedečo odbojko, hokej na vozičkih, namizni tenis. Ampak na koncu je prevladala košarka.«
In potem je šlo hitro. Najprej slovenska liga pod okriljem društev paraplegikov, nato reprezentanca, kmalu tudi tujina. »Fantje, s katerimi sem treniral in so trenirali mene, so rekli, da imam potencial. Potem je prišla reprezentanca, pa igranje v Italiji. In zdaj smo tukaj.« Danes velja za enega najbolj izkušenih slovenskih igralcev košarke na vozičkih in že vrsto let nosi kapetanski trak reprezentance.
Italija, polne tribune in drugačno vzdušje
Milan Slapničar je dolga leta igral v italijanski ligi – najprej v Gradiški, zadnjih pet sezon v Trevisu. »Mi temu rečemo polprofesionalno. Še vedno smo vikend igralci. Greš tja, odigraš tekmo in se vrneš.« A raven košarke je, kot pravi, visoka. Italijanska liga velja za eno močnejših v Evropi, predvsem pa tam šport invalidov uživa precej večjo prepoznavnost kot pri nas. »Prva italijanska liga ima deset klubov. Mi imamo v reprezentanci komaj dvanajst igralcev. Že tukaj vidiš razliko.« Razlika se čuti tudi na tribunah. »Ko so tribune polne, je čisto drugačna energija. V Italiji sem tega vajen, ampak nekaj posebnega je igrati doma, v Sloveniji.« Spomin na tekme v Stožicah in Tivoliju mu še vedno nariše nasmeh na obraz. »Vzdušje je popolnoma drugačno. Ko pridejo navijači, ko je polna dvorana, ki te preprosto dvigne.«
Košarka na vozičkih pogosto preseneti tiste, ki jo prvič spremljajo v živo. Ko igra postane hitra, fizična in neizprosna, predsodki hitro izginejo. »Ko se začnemo malo zaletavati z vozički, so vsi šokirani,« se smeji sogovornik in doda, da veliko ljudi še vedno misli, da so pravila bistveno drugačna od klasične košarke. A razlike so minimalne. »Koš je enako visok. Igrišče je enako veliko. Trojka je enaka. V napadu je vse normalno – samo da sedimo.« Tudi koraki obstajajo. »Vsi mislijo, da nimamo korakov. Imamo jih, samo drugačne.« Na parketu ni popuščanja. So padci, trki in modrice. A igralci jih dojemajo drugače kot gledalci. »Vam se mogoče zdi grozno, ko to gledate. Za nas je to popolnoma normalno. Pobereš se in greš naprej.«
Po dvajsetih letih je košarka del njega
Milan Slapničar o športu ne govori le kot o tekmovanju, ampak kot o načinu življenja. »Košarka mi je dala ogromno. Če že dvajset let igraš, postane del tebe.« Treningi so stalnica. Reprezentanca trenira skupaj vsak teden že skoraj desetletje. »Vsako sredo imamo trening na Vranskem. Tako smo stalno v pogonu.« Ob tem ima še službo ter klubske in reprezentančne obveznosti. »Greš iz službe na trening. Po sedemnajstih, osemnajstih letih si že malo utrujen, ampak ko nekaj dni nič ne delaš, ti že manjka.« Zato ob košarki najde čas še za fitnes, v zimskih mesecih si vzame nekaj dni tudi za smučanje. »Preprosto moraš malo presekati, da ni vedno eno in isto.«
In čeprav se pošali, da ga že pošiljajo v »penzijo«, ostaja jasno, da ga šport še vedno žene naprej. »Raje bi pustil službo kot košarko,« pove v smehu. Ena največjih težav slovenskega športa invalidov ostaja majhna baza mladih športnikov. »Premalo nas je,« iskreno pove in doda, da je razlogov več. Slovenija je majhna, poškodovanih in invalidov je manj kot v večjih državah, hkrati pa opaža tudi drugačen odnos mladih do športa. »Ko sem bil jaz mulec, ni bilo telefonov in družbenih omrežij. Tudi veliko več smo se gibali.« Posebej omenja amputirance, ki se pogosto težko odločijo za šport na vozičku. »Občutek imam, da se nekateri nočejo usesti na voziček. Mogoče jih je strah.« V Italiji je po njegovih besedah sistem drugačen. »Ko se nekdo poškoduje, ga takoj vključijo v šport. Potem pa vidiš, kdo želi ostati.«
Kljub temu ostaja optimist. Verjame, da šport ljudem po poškodbi ali bolezni lahko vrne samozavest, energijo in občutek pripadnosti. V pogovoru je večkrat poudaril, da šport ni pomemben samo zaradi rezultatov. »Dobro se počutiš. Glava je čisto druga.« Prav zato želi, da bi več ljudi razumelo, kaj pomeni šport invalidov. Ni nekaj »drugačnega«, ampak vrhunski šport z izjemno energijo. »Tisti, ki prvič pridejo gledat tekmo, pogosto ne vedo, kaj pričakovati. Potem pa so nadvse presenečeni.« In res, košarka na vozičkih ni zgodba o omejitvah. Je zgodba o hitrosti, taktiki, moči in ekipni povezanosti.
V soboto si želijo polne tribune navijačev
Pred sobotnim finalom lige NLB Wheel proti Vrbasu iz Banjaluke je bil Milan Slapničar odločen. »Zmagali bomo. Ne preostane nam drugega.« Naj omenimo, da rivalstvo z Vrbasom traja že leta. Ekipa iz Banjaluke velja za eno najboljših v regiji, a slovenska zasedba želi ponoviti uspehe iz preteklih sezon. »Dobro je, da jim malo postrižemo krila.« Vseeno pa napovedujejo trdo tekmo. »Šlo bo na nož. Kdor bo imel večjo željo, tisti bo zmagal.« Obenem pa vsa ekipa upa, da bodo tribune v Tivoliju polne. »Ko pridejo ljudje, je vse drugače.«
Čeprav se Slovenija zaradi majhnega bazena igralcev težko primerja z evropskimi velesilami, reprezentanca še vedno sanja. Junija jo čaka evropsko prvenstvo divizije B v Zagrebu. »Po tihem mogoče malo gledamo proti prvemu mestu,« prizna. A ostaja realen. »Če bomo višje od petega mesta, bo dobro.«
Ko govori o športu, v njegovih besedah ni niti kančka samopomilovanja. Prej nasprotno – veliko humorja, discipline in življenjske energije. Morda najbolj zgovorno vse skupaj povzame prav njegov stavek ob zaključku pogovora: »Cilj si postaviš, da boš do njega prišel. Ko prideš do njega, hočeš pa še malo več.« In prav zato Milan Slapničar ni samo kapetan reprezentance. Je dokaz, da šport človeka ne definira po tem, česa ne more, ampak po tem, koliko volje ima, da gre naprej.