Na knjižnih policah ljubljanske dnevne sobe družine Koren je prostor skrbno in vidno odmerjen zbirki nogometnih albumov. Najstarejši med njimi je z letnico 1994, ko je bilo svetovno prvenstvo v Združenih državah Amerike, najnovejši pa je seveda letošnji, ko zbiranje in izmenjava sličic državnih nogometnih zasedb svetovnega prvenstva še trajata oziroma sta na višku.
»Takoj ko pridejo sličice za evropsko ali svetovno nogometno prvenstvo v prodajo, se začne lov na album, ki ga poiščem na prodajnih mestih. Na začetku vedno kupim dve škatli sličic,« je prve korake zbirateljske strasti, ki si jo deli z ženo in hčerko, opisal Ljubljančan Damjan Koren. »Smo navijaška družina in vsi se ukvarjamo z albumom. To je družinska dejavnost, druženje in povezovanje. Vsi trije v tem uživamo in smo veseli, ko pride eden od nas domov in pove, da je dobil novo sličico,« je še povedal Koren.
Prav tako so del družinskih dogodkov redni skupni ogledi tekem svetovnega prvenstva na domačem projektorju. Imajo pa tudi že kar nekaj dresov reprezentanc. Hči ima brazilskega, nemškega, med argentinskimi Messijevega in več španskih dresov, med njimi recimo Pedrijevega. »Smo feni Španije, Argentine in Francije,« je dejal sogovornik, zaradi česar ga med listanjem albuma letošnjega svetovnega prvenstva, v katerem so zbrali že vse sličice argentinske reprezentance, pogled na polno stran še posebej veseli. Vse člane imajo denimo tudi pri nizozemski in brazilski ekipi, medtem ko jim med Španci manjka še Rodri Hernandez, čigar dres pa bo tudi v kratkem prišel na njihov domači naslov.
Seveda je najboljši del albumske kulture to, ko končno prilepiš sličico nogometaša, ki jo že nekaj časa čakaš, in tako zapolniš prazen prostor. Vendar, kot je dejal Koren, je največji užitek, ko odpreš paket, odtrgaš vrečko s sličicami, jih razporediš po državah in vse zalepiš. Česar se lotevajo skupaj, in tudi delitev vlog pri tem ni naključna, saj se vnaprej dogovorijo, kdo odpira vrečke, kdo jih razporeja in kdo lepi. Ko se sličice začnejo ponavljati in jim jih še vedno seveda precej manjka, pride na vrsto statistika. Na računalniku naredijo natančen seznam, s katerim se ob ponedeljkih potem odpravijo na znamenito, že tradicionalno izmenjavo albumskih sličic v Lepo žogo.
Izmenjava sličic
Albumsko zbiranje ima tako več družabnih točk in v tej evforiji so v času velikih nogometnih prvenstev povezani ožja in širša skupnost. Na dvorišču lokala v Šiški se namreč zberejo vse generacije v različnih sorodstvenih in prijateljskih povezavah, celoten dogodek pa je za udeležene dobra zabava. »Izmenjava sličic v Lepi žogi je v Ljubljani najbolj poznan tovrstni dogodek in tam je vedno veliko ljudi. Vzdušje je odlično in velik užitek je gledati mlade, ki vzamejo pok sličic v roke in jih kar med pregledovanjem po spominu sproti izločajo. 'Imam, imam, imam …' Česar se moram sam lotiti drugače. To je s seznamom v roki in označevanjem po številkah na listu,« je različne pristope v smehu opisal sogovornik. Ob tem je še poudaril, da je dogodek namenjen izključno izmenjavi in da denar tam ni valuta, saj se sličic po njegovih besedah nikoli ne prodaja. »Enkrat je prišel gospod, ki je želel sličice kupiti, ker jih ni bilo več mogoče dobiti, pa ni bil uspešen, saj so mu hitro razložili, da to ni namen dogodka. Se pa pri menjavi kdaj kaj pogajaš, da za kakšno zelo zaželeno sličico recimo dobiš dve in podobno.«
Solidarnost v trafiki
Svojevrstno solidarnost »albumašev« je Koren letos doživel oziroma tudi sam sprožil pred eno izmed trafik, potem ko je na kar nekaj mestih v Ljubljani neuspešno poskušal kupiti sličice, a jih niso več imeli, kar se mu v preteklih letih še ni zgodilo. Tako je že po kar nekaj iskanja stal v vrsti v trafiki za dvema mladima fantoma, ko ju je prosil, če se lahko zmenijo, da če bodo imeli samo še 15 vrečk s sličicami, da jih vsak od njih kupi po pet. Fanta sta se s predlagano razdelitvijo strinjala, in ko jima je za nakup sličic zmanjkalo nekaj deset centov, je Koren primaknil manjkajoče kovance. Takoj po nakupu sta ponudila, da sličice tudi zamenjajo. Vendar to ni bilo mogoče, saj Koren ni imel pri sebi seznama, imen manjkajočih nogometašev pa se v nasprotju z mladima fantoma tudi ni spomnil.
Poleg te simpatične interakcije je prodajalka v trafiki poskrbela še za eno gesto delitve, čeprav v komercialnem kontekstu. Ne glede na to, da so imeli na zalogi več vrečic s sličicami, je kupcem povedala, da jih več kot deset posameznik ne more kupiti. »Dejala je, naj bo pošteno, ker ljudje v vrsti čakajo, in naj jih bo za vsakega nekaj.«
Za albume evropskih in nogometnih prvenstev, ki jih Koren zbira že več kot 30 let, s tem da je resno z zbiranjem začel nekoliko kasneje, okoli leta 2000, ko je dobil prvo resno službo, saj to ni poceni, pa je sogovornik še dejal, da so ti tudi neke vrste almanahi. »V njih je zabeleženo, kdo je igral, poleg tega pa zapišeš tudi vse rezultate.« In tako je v pogovorih o preteklih tekmah, golih in rezultatih ter večnem ugotavljanju, kako je spomin bolj ali manj zanesljiv, mogoče podatke vedno natančno preveriti.