V svetu, kjer prevladujejo hitrost, množična proizvodnja in nenehno iskanje novega, Daša Kogoj ustvarja drugače. V svojem ateljeju oblikuje keramiko, ki nastaja počasi, z občutkom in spoštovanjem do materiala. Njeni izdelki niso zgolj uporabni predmeti, temveč nosilci zgodb, časa in dotika.
Za znamko Daša's Pottery ustvarja ročno izdelano keramiko, ki v vsakdan prinaša toplino in občutek povezanosti s trenutkom. Kot pravi sama: »Daša's Pottery je zgodba o ročno izdelani keramiki, ki v vsakdan prinaša toplino, lepoto in občutek povezanosti s trenutkom.« Njena ustvarjalna pot se ni začela z natančnim načrtom ali poslovno idejo. Začela se je z glino. Z materialom, ki jo je že ob prvem stiku pritegnil zaradi svoje odzivnosti in nepredvidljivosti. »Pri delu z glino me še danes najbolj privlačijo njena mehkoba, nepredvidljivost in zmožnost, da iz preprostega materiala nastane nekaj trajnega in uporabnega,« pravi.
Najlepši izdelek je tisti, ki ga uporabljamo
Prav v tem procesu nastajanja vidi največjo čarobnost keramike. Iz kepe gline, nekaj vode in potrpežljivega dela postopoma nastane predmet, ki lahko spremlja svojega lastnika vrsto let. Skodelica za jutranjo kavo, krožnik za družinsko kosilo ali skleda za večerni prigrizek tako postanejo več kot le vsakdanji predmeti.
Dašin ustvarjalni izraz zaznamujejo umirjene oblike, naravni toni in poudarek na detajlih. Njeni izdelki ne iščejo pozornosti z izrazitimi oblikami, temveč jo pridobijo z občutkom ravnotežja in preprostosti. Prav zato verjame, da prava vrednost predmeta ni v tem, da ga občudujemo od daleč, temveč da ga uporabljamo. »Verjamem, da je najlepši predmet tisti, ki ga z veseljem uporabljamo vsak dan.«
Keramika je po njenem mnenju eden redkih medijev, ki uporabnika neposredno poveže z ustvarjalcem. Na površini ostanejo sledovi procesa, drobne nepravilnosti in odločitve, ki jih je sprejel med nastajanjem. To so podrobnosti, ki predmetu dajejo značaj. Pot do končnega izdelka pa je vse prej kot hitra. Oblikovanju sledijo sušenje, obdelava, prvo žganje, glaziranje in ponovno žganje. Vsaka faza zahteva svoj čas, med posameznimi koraki pa ni mogoče prehitevati. »Glina nas uči, da lepih stvari ni mogoče prehitevati.«
Ta misel presega zgolj ustvarjanje keramike. Govori tudi o odnosu do dela, ustvarjalnosti in vsakdanjega življenja. V času, ko pogosto pričakujemo takojšnje rezultate, keramika opozarja na pomen potrpežljivosti in zaupanja v proces. Poseben trenutek za Dašo nastopi ob odpiranju peči. Takrat prvič vidi končni rezultat svojega dela. Barve glazur, teksture in detajli se pokažejo v povsem novi luči. Vsako odpiranje peči prinese tudi nekaj nepredvidljivosti, zaradi česar ostaja proces zanimiv ne glede na izkušnje.
Prav detajli so tisti, ki jih pri svojem delu postavlja v ospredje. »V keramiki prav detajli ustvarijo razliko med lepim predmetom in kosom, ki ima dušo.« Po njenem mnenju ročno izdelani predmeti niso posebni zaradi popolnosti, temveč zaradi avtentičnosti. Majhne nepravilnosti in sledi rok ustvarjalca predmetu dajejo človeškost, ki je industrijsko izdelani izdelki pogosto ne morejo ponuditi.
Dobra fotografija keramike
Pomemben del predstavitve keramike je danes tudi fotografija. Ker večina kupcev izdelek najprej spozna prek zaslona, mora fotografija prenesti več kot zgolj videz predmeta. »Dobra fotografija keramike mora prenesti teksturo, obliko in občutek, da si izdelek želiš držati v rokah,« poudarja. Za ustvarjalce, ki svoje delo predstavljajo prek digitalnih kanalov, postaja sposobnost zajema drobnih podrobnosti vse pomembnejša. Pri tem si Daša pomaga tudi s telefonom Xiaomi 17T Pro s kamero Leica, ki ji omogoča natančnejše zajemanje tekstur, glazur in drugih značilnosti posameznega kosa. Med funkcijami, ki jih pri svojem delu vidi kot posebej uporabne, izpostavlja možnost približevanja motivov. »Petkratni optični zoom bi uporabila za bližinske posnetke raznih odtisov, robov in subtilnih tekstur gline.« Takšni posnetki razkrivajo, kar pogosto ostane spregledano: sled prsta v glini, rob skodelice ali preliv glazure. Prav v teh podrobnostih se skriva zgodba posameznega izdelka.
Če bi morala izbrati en sam trenutek ustvarjalnega procesa, ki bi ga želela ohraniti, bi bil to začetek oblikovanja na lončarskem vretenu. »Pri vrtenju na lončarskem vretenu gibanje rok in gline ustvari najbolj čarobne trenutke.«
Takrat predmet še nima končne podobe, vendar že nosi vse možnosti, ki jih bo razvil skozi nadaljnji proces. Roke usmerjajo material, glina se odziva, oblika pa nastaja skoraj neopazno. Prav v tem se skriva bistvo Dašinega dela. Ne v popolnosti končnega izdelka, temveč v poti, ki do njega vodi. Vsak kos keramike je rezultat časa, pozornosti in številnih majhnih odločitev. Zato njeni izdelki niso le predmeti za uporabo, temveč opomnik, da je včasih največ vredno prav tisto, kar nastaja počasi.