Leta 1957 je nastala ideja o fizičnem spominu na okupirano mesto oziroma upor v njem in izborjeno svobodo, ko je ljubljanski okrajni odbor Zveze borcev predlagal, da bi na trasi nekdanje bodeče žice organizirali partizanski pohod. V Slovenskem poročevalcu so objavili razpis za pohod »v spomin na herojsko Ljubljano v letih okupacije«, ki pa je potekal pod okriljem prvega slovenskega festivala kulture. Tekmovale so petčlanske moške in ženske ekipe, opremljene s puško in oblečene v partizanska oblačila ter z ranjenci v skupini, saj je ob vsem skupaj šlo (tudi) za uprizarjanje zgodovine. Moški tekmovalci so imeli start v Tolstojevi ulici, ženske ekipe pa pri spomeniku padlim v narodnoosvobodilnem boju v Hrušici, medtem ko je bil cilj za vse na Tolstojevi. Trasa, ki je sledila žičnemu obroču okoli okupirane Ljubljane, ki je med drugo svetovno vojno mesto za 1117 dni ločil od zaledja, pa je potekala po kolovozih, travnikih, poljih, gozdu, prečkala je vasi, pri današnji gostilni Livada so morali za prehod celo postaviti pontonski most. Ljubljana je bila tedaj videti zelo drugače. Ni še bilo sosesk Murgle, BS3, Fužin, koseških terasastih blokov in drugih naselij, tako da je pohod v velikem delu potekal po poljih.
A kar je pokazala že prva izkušnja, potek poti ni bil urejen in jasen. Označevali so jo sicer s potresenimi listki in zalepljenimi oznakami, vendar to še zdaleč ni bilo dovolj, da bi bila pot lahko sledljiva.
Zato se je arhitekt, Plečnikov učenec, sicer tudi strasten planinec in alpinist Vlasto Kopač, ki je bil v organizacijskem odboru pohoda, lotil natančne prostorske umestitve poti in označb, je vpogled v prvo etapo poti okupirane Ljubljane odstrla kustosinja Martina Malešič iz Muzeja za oblikovanje in arhitekturo, kjer je do 8. novembra v kapeli na ogled razstava Pot ob žici. Prvi korak. Ta se v tem letu, ko so številne aktivnosti različnih slovenskih ustanov posvečene raziskovanju in predstavljanju dela Vlasta Kopača, obrača k temu delu njegovega delovanja. »Pot je eden od najbolj kakovostnih Kopačevih projektov, prostorsko zelo razsežen in združuje tako spomenik kot ureditev mestnega zelenega prostora. Pri tem pa spominsko obeležje ni objekt, temveč prostor, ki s hojo omogoča ritual obeleževanja. Hkrati je to tudi rekreacijska površina, mestni park in športna infrastruktura,« je o poti ob žici, ki je nenehno spreminjajoči se projekt, dejala kustosinja. Pri čemer je pot z desetletji in družbenimi spremembami večkrat spremenila ime: sprva je bila Pot ob žici okupirane Ljubljane, nato Aleja spominov in tovarištva, zatem Pot spominov in tovarištva (PST), Zeleni obroč in nazadnje POT.
Spominski stebri in obeliski
Po prvem pohodu po sledeh okupirane Ljubljane je Kopač začel razmišljati, kako bi pot označil. Razvil je dve skupini orientacijskih znakov. Kot je povedala kustosinja, je za točke prehoda zasnoval šest obeliskov z reliefi kiparjev Boža Pengova, Marjana Keršiča, Slavka Kranjca in Staneta Keržiča, ki še vsi stojijo. Poleg teh je ob oblikoval še 102 osmerokotna stebra z vrisano bodečo žico in letnico okupacije, ki so ju postavili ob ostaline bunkerjev. Danes je teh oznak v prostoru nekaj manj, večina pa ima ob vznožju še vedno napisano, kateri delovni kolektiv ali podjetje je financiralo njegovo postavitev, kar se je skozi čas tudi spreminjalo, saj so nekatere stebre morali nadomeščati.
»V Kopačevih oznakah, ki jih je sam opisal kot bele prste v zeleni krajini, je mogoče zaslediti vpliv njegovega učitelja Jožeta Plečnika, če pomislimo recimo na Trg francoske revolucije kot tudi druge njegove klasične označevalce v prostoru z zelenjem v ozadju. A hkrati so v orientacijske znake odtisnjene Kopačeve gorniške izkušnje. Od študijskih let je bil namreč ves čas v gorah, kjer je postavljal bivake in kot alpinist vzpostavljal in označeval poti ter risal karte. Teza pričujoče razstave je, da so stebri PST markacije na poti, ki je sicer v ravninskem delu,« je povedala Martina Malešič.
Od Kopačevega prvega koraka do drevoreda
Z začrtanjem in oznako poti je Vlasto Kopač tako naredil ključno gesto za nastanek spomenika okupirani Ljubljani, ki je kasneje dobil še drug obseg in nadgrajevanja. Dolga, štiri metre široka pot, pospremljena z drevoredi, kot jo poznamo danes, je nastala v sedemdesetih letih, ko so študenti arhitekture Mitja Omersa, Franc Kastelic in Jože Štoka izdelali predlog za njeno ureditev. Pot so v delovnih akcijah gradili mladinci, šolarji, policisti in drugi Ljubljančani. V njen nastanek je bilo vloženih ogromno ur prostovoljnega dela, zadnji del so dokončali sredi osemdesetih. To je bil tudi čas, ko je po načrtih Janeza Koželja s sodelavci dobila novo grafično podobo in poudarjene vhode, v zadnjih desetletjih pa so jo dopolnjevali z oznakami, mostovi in drugo opremo.
Od Kopačevega prvega koraka, ki ga osvetljuje razstava v MAO, se je PST razvila v najdaljši mestni drevored. Postala je slikovito zeleno območje, ki v urbanem okolju zaseda več vlog – rekreacijsko, športno, zgodovinsko, ekološko in kulturno. Pri čemer pa pogled na pot in Kopačeve oznake na razstavi dopolnjuje še fotografski projekt Dejana Habichta, ki je pred leti sistematično beležil spomenike in s tem tudi, kot je zapisala kustosinja, našo zgodovino. Tako kot zgodovinsko obeležje že skoraj 70 let ostaja tudi vsakoletni Pohod ob žici.