Na dobrih 800 metrih nadmorske višine, med travniki, gozdovi in razgledi Polhograjskega hribovja, stoji domačija Pr' Popr. To ni turistična kmetija v klasičnem pomenu besede, kjer gostje zgolj prespijo in se odpravijo na izlet. Pri Koširjevih obiskovalci hitro postanejo del vsakdanjega utripa kmetije – pobirajo jajca, hranijo živali, opazujejo izvalitev račk, nabirajo zelišča na vrtu ali pa preprosto sedijo na klopci in opazujejo, kako se življenje odvija nekoliko počasneje kot v dolini.
Za vsem tem stoji družina Košir. Simona in Marko sta v zadnjih dveh desetletjih iz skoraj pozabljene kmetije ustvarila priljubljeno turistično destinacijo, pri delu pa sodelujejo tudi njuni štirje sinovi. Kot pripoveduje Simona Košir, se je vse skupaj začelo precej bolj spontano, kot bi si kdo predstavljal.
Od starega hleva do turistične zgodbe
»Če se hočeš ukvarjati s turizmom, en sam praktično ne more nič,« pove Simona. Prav zato je zgodba Pr' Popr predvsem družinska zgodba. Na začetku sploh ni šlo za turizem. Marko je mizar in prav njegova obrt je sprožila prve večje spremembe na domačiji. Potreboval je prostor za mizarsko delavnico, ki jo je (po nekaj birokratskih zapletih) postavil na mesto nekdanjega hleva. Simona, po izobrazbi veterinarka, pa je potrebovala nov prostor za živali. Ravno v tem času se je ponudila možnost nakupa starega hleva v bližini. Objekt, ki danes predstavlja eno največjih posebnosti domačije, je bil takrat v zelo slabem stanju.
»Ko smo ga kupili, je bilo vse zasuto z zemljo, streha uničena, stene razpokane in napol podrte.« Hlev, zgrajen leta 1825, so postopoma obnovili. Danes je vpisan v register nepremične kulturne dediščine, domačini pa ga poznajo kot Poprovo štalo. Obnova ni bila lahka. »Nismo vedeli, kje se nas glava drži,« se danes smeji Simona.
Nekaj let pozneje se je ponudila še ena priložnost – sosednja hiša ob hlevu je stala prazna, njena lastnica pa je družino Košir vztrajno prepričevala o nakupu. Sprva o tem niso resno razmišljali, nato pa so jih k odločitvi spodbudili sorodniki iz Kanade. »Vsako leto so prihajali v Slovenijo in vedno iskali, kje bodo prespali. Rekla sem si: kaj pa, če bi kupili hišo in jo uredili za goste?« Leta 2016 je družina hišo kupila in jo začela postopoma prenavljati. Sprva je služila kot nastanitev za sorodnike, kmalu pa so jo odprli še drugim gostom. Tako se je začela turistična zgodba Pr' Popr.
Zajtrk z mucki v naročju in s pogledom na alpake
Danes je eden največjih adutov domačije stik z živalmi. Kmetija je polna življenja: ovce, alpake, kokoši, race, prepelice, zajčki, mačke, poniji in konji. Posebno mesto imajo alpake. Simona priznava, da jo navdušujejo že od mladosti. »Moj brat Pavle Kozjek je hodil po Andih in otrokom prinašal izdelke iz alpake. Že takrat so se mi zdele izjemno simpatične.« Prvi par alpak so kupili predvsem iz osebnega navdušenja, kmalu pa so ugotovili, da so tudi odlična popestritev turistične ponudbe. »Po eni strani niso zahtevne, po drugi pa niso nevarne. Ne grizejo, ne brcajo. Če že kaj naredijo, malo pljunejo, pa še to le, če jih razdražiš,« se pošali Simona.
Zanje so se odločili tudi zato, ker v primerjavi z nekaterimi drugimi živalmi ne poškodujejo travne ruše. »Imajo blazinice, ne parkljev, zato pašnikov ne uničujejo.« Toda največje zvezde med najmlajšimi obiskovalci so pogosto mačji mladiči. »Ena od muc ima vsako leto mladičke. Ko pridejo otroci, jih mucki popolnoma prevzamejo.«
Gostje lahko vstopijo tudi v hlev, pobirajo jajca, spremljajo valjenje piščancev in opazujejo vsakodnevna opravila. Simona pravi, da so odzivi obiskovalcev pogosto presenetljivi. »Imeli smo gostjo, ki je prvič v življenju videla, kako raste korenje.« Drugim največ pomeni prav možnost, da si na vrtu sami naberejo sestavine za kosilo. »Ko pridejo, jim pokažemo, kje je solata, kje čebula, kje šparglji in kje zelišča. Potem si lahko vse nabirajo sami.« Posebej navdušeni naj bi bili Italijani. »Pobrali so vse bučne cvetove. Vse poznajo in takoj vedo, kaj bi z njimi pripravili.«
Gostje najraje ostanejo kar na kmetiji
Čeprav imajo gostje ob prihodu načrtovane izlete po vsej Sloveniji, marsikdo na koncu ostane kar na domačiji. Blaž Košir, eden od sinov, po izobrazbi računalničar, opaža zanimiv vzorec med obiskovalci. »Če so prvič v Sloveniji, po navadi načrtujejo ogled Ljubljane, Bleda in Postojnske jame. Potem pa pridejo sem in spoznajo naše živali. In ne grejo nikamor več.« Nekateri gostje ves teden skoraj ne zapustijo posestva. »So taki, ki gredo samo do trgovine in nazaj. Drugi pa vsak dan odidejo na izlet in se vrnejo šele zvečer.«
Na voljo imajo električna kolesa, otroci lahko jahajo konje, odpeljejo alpake na sprehod, družina pa organizira tudi rokodelske delavnice z lesom in volno. V prihodnje želijo ponudbo razširiti še z lončarsko delavnico in vse te dejavnosti ponuditi dnevnim obiskovalcem. Pomemben del doživetja predstavljajo tudi domači izdelki. Iz sadja in zelišč pripravljajo marmelade, sirupe in ledene čaje. Nekateri izdelki so bili nagrajeni tudi na ocenjevanjih. »Ko enkrat začneš, te potegne naprej. Najprej imaš dva grma aronije, potem pa kar naenkrat načrtuješ cel nasad.«
Pr' Popr tako ni zgodba o hitrem turističnem uspehu, temveč o potrpežljivosti, vztrajnosti in številnih majhnih korakih. Je zgodba družine, ki je iz starega hleva, nekaj zemlje in veliko dobre volje ustvarila prostor, kjer obiskovalci ne iščejo razkošja, temveč pristna doživetja. In prav v tem je morda njihova največja prednost. Kot pravi Blaž: »Ljudje so zelo različni. Ampak skoraj vsi najdejo nekaj, zaradi česar se radi vrnejo.«