Tako je prvi dan v srednji šoli dan potem opisala Neja, dijakinja prvega letnika ene od ljubljanskih gimnazij. Na prvi dan je bila dobro pripravljena – oblekla je staro majico in večino šolskih potrebščin pustila doma: »Sestra, ki je zdaj že na faksu, mi je rekla, da je bolje, da ne oblečem nove majice. Njej so v prvem letniku na glavi razbili jajce in jo posuli z moko. Včeraj nisem videla, da bi se to zgodilo kakšnemu od mojih sošolcev. Res pa je, da nisem šla v center mesta. Tudi to mi je svetovala sestra, češ da če greš na Čopovo in za Ljubljanico, te počečkajo tudi dijaki drugih šol, ne samo tvoje.«
Kdo bi si mislil, da bodo vsak prvi teden septembra v Sloveniji tako pomembna tema alkoholni flomastri in jajca. Pa še moka in nadlegovanje vrstnikov. Kajti vsak prvi teden septembra se v Sloveniji razplamti razprava o fazaniranju, označevanju dijakov prvih letnikov srednjih šol. Tako kot pri vsaki tematiki v državi so tudi tu mnenja polarno nasprotna: od tega, da bi morali fazaniranje z zakonom prepovedati, do tega, da mame same svojim novopečenim dijakom na lice zjutraj napišejo F ter jih označijo kot novince. O fazaniranju so v preteklih letih razpravljali policisti, šolniki, varuhi javnega zdravja in nenazadnje tudi starši dijakov.
Tradicija – od kod?
Če ste torej v ponedeljek na mestnih ulicah videvali po obrazu porisane najstnike, to ni bil napad zombijev, ampak navada, o izvoru katere se res ne ve nič zanesljivega in naj bi se glede na lanskoletno raziskavo Nacionalnega inštituta za javno zdravje pojavljala na dveh tretjinah slovenskih srednjih šol. Nekateri menijo, da je fazaniranje dijakov prvih letnikov tradicija, ki izvira iz časov Avstro-Ogrske. V Slovenskem šolskem muzeju pa niso popolnoma prepričani o tem. Čeprav sicer še niso narediti prave študije o tej temi, menda tradicije v obsegu, kot se pojavlja v zadnjih petnajstih letih, ni bilo zaznati. Zapisanih imajo sicer nekaj zgodb iz povojnega časa, v katerih se učenci spominjajo svojih prvih šolskih dni in tega, kako so starejši za mlajšimi sikali »Frrrr…«, češ, fazančki. In nekaj zgodb ustnega izročila o tem, kako so starejši letniki od mlajših zahtevali, da jim kaj prinesejo ali kaj storijo namesto njih. Predvsem fantje višjih letnikov so se radi šalili z dekleti mlajših letnikov. Toda vse skupaj naj bi bilo precej nedolžno. »Meni se zdi, da je bolj hec, da nihče ne misli drugega poškodovati,« je zatrdil Maj, prav tako letošnji gimnazijski zelenec. »Opazil pa sem, da so bila bolj napadana dekleta kot fantje.« Seveda, dekleta, nova roba srednješolskih ljubezni, in kaj je bolj privlačnega kot to, da si jo starejši nemudoma označi. Čeprav gre dvomiti, da srednješolci, ki na hodnikih in ulicah prežijo za prvošolkami, ob tem resno razmišljajo, da si bodo zakoličili ozemlje. »To je tradicija,« sta zatrdila letos obarvana srednješolca in tudi Alenka Budihna, ravnateljica Gimnazije Bežigrad, je takega mnenja: »Višjim letnikom je to pomembno, ker so bili tudi sami podvrženi temu obredu in ker je to del tradicije.«
Ja, pa smo spet tam: tradicija česa ali koga?
Zeleni kuščarji JLA
Če vprašate generacije, stare od štirideset do šestdeset let, vam ne bodo znale povedati prav ničesar o iniciacijskih obredih vstopa v srednjo šolo. Vse, česar se bodo spomnili, je strah in občudovanje, ko so zakorakali med starejše, malo prezira ali ignoriranja s strani teh starejših, nato pa kmalu skupno zavezništvo, recimo v iskanju kotičkov za kajenje. Flomastri so se uporabili le za pisanje telefonskih številk novih šolskih simpatij.
Ta generacija pa se z največjim veseljem spomni dveh drugih oblik fazaniranja. Prve je bila deležna celotna populacija, ki se je udeležila študijskega procesa – brucovanja. Ki pa v tistih časih ni bilo tako masovno in podprto od študentskih institucij, kot je zdaj. Večinoma je šlo za srednje zabaven žur v kakšni beznici ali menzi študentskega naselja. Brez dodatnega programa, le s pivom in cenenim vinom.
Še bolj pa so v spomin generacije zapisane legende o fazanih v JLA. Morebiti pa je za razmah fazaniranja novincev v srednjih šolah krivo tudi to, da nimamo več obveznega služenja vojaškega roka. Dokler je obstajala Jugoslavija, so namreč fantje svoj del iniciacije novincev dobili v JLA. Legendarne so zgodbe o gušterih – kuščarjih – kot so v sosednjem jeziku imenovali novince. Gušter je bil vsak vojaški rekrut, dokler ni bila v vojsko sprejeta nova generacija vojakov – takrat je končno evolviral v džombo. Tako kot je veljalo za vse v vojski, je tudi v zvezi z novinci obstajala natančno določena procedura. Kot prvo: gušteri so bili zato, ker so v zelenih uniformah nenehno stali na soncu, tako kot kuščarji. Njihova naloga je bila, da poslušajo vse, kar se jim pove, in naredijo vse, kar se jim ukaže. Tudi najbolj trapaste naloge, recimo čiščenje čevljev vsem v desetini, obvezno odstopanje kosila in drugih zalog hrane, redno čiščenje stranišč namesto dežurnih. Nadlegovani pa so bili seveda tudi z nenehnim opominjanjem, da so vendarle novinci in da je pred njimi še celoten vojaški rok, kar je bila verjetno najhujša oblika mučenja. Po njih se je imenovala tudi ena najbolj osovraženih vaj v vojski – gušterov let, recimo temu fazanji let, najljubše orožje za krepitev poslušnosti vojaških rekrutov. Za vsako napako pet gušterovih letov, poklekov s poskokom, najraje v polni bojni opremi. Kakorkoli – vojaški fazani so bili tako legendarni, da so dobili tudi svoje mesto v postjugoslovanski pop kulturi v pesmi Ramba Amadeusa Zastavnik Džemo, kjer so opisani kot žalostne ptice, ki štejejo dneve do konca služenja vojaškega roka.
Amerika, Amerika, daj nam tradicijo
Ne glede na to je malo verjetno, da sodobni srednješolci novince tako radostno popisujejo s flomastri zaradi spomina na vojaške guštere. Žal je tako, da je za razmah te navade v zadnjih letih očitno kriv vpliv anglosaške družbe – verjetno smo jo ponašili skupaj z valentinovim, nočjo čarovnic in bleščečim božičem. »Velik del današnje navade je prenesen iz anglosaške kulture, saj je šola odsev časa, k nam pa je to prišlo s širitvijo vpliva medijev v sodobni družbi,« meni tudi ravnateljica Gimnazije Bežigrad.
V Ameriki, denimo, je fazaniranje predvsem problem sprejemanja v bratovščine in sestrstva na univerzah. In to resen problem, saj ne gre le za risanje s flomastri, ampak vsakih nekaj let pride tudi do smrtnih primerov. Ravno na naš prvi šolski dan so na sodišču starši študenta, umrlega med fazaniranjem, dobili tožbo proti univerzi in odškodnino. Timothy Piazza je umrl lani med iniciacijo v bratovščino Beta Theta Pi na Pennsylvania State University.
Ker je fazaniranje po ZDA tako razširjeno in tako brutalno, je nastalo več organizacij, ki se javno in zelo glasno zavzemajo za to, da bi navado fazaniranja popolnoma prepovedali po vsej državi. Ob tem jasno in glasno opozarjajo, da je fazaniranje nadlegovanje. Da je vse skupaj prestopilo meje, so prepričani tudi starši dijakov, ki so podvrženi ritualom za novince predvsem v športnih ekipah srednjih šol. V Alabami, denimo, starši enega od dijakov, ki so mu med obredom fazaniranja zlomili roko, šolo tožijo za 12 milijonov dolarjev odškodnine.
Odsev stanja družbe
Tudi pri nas so se že slišali pozivi, naj starši, ki jim ni všeč, da prvi dan šolskega leta popišejo njihove novopečene dijake, zberejo obremenilne dokaze in šolo tožijo. »Do mene niso bili nasilni,« je zatrdila Neja. »Če bi bili, bi to gotovo povedala staršem.« Tudi na šolah med fazaniranjem ne zaznavajo oblik nasilja. Res pa je, da so šole v zadnjem letu, potem ko je Ministrstvo za šolstvo lani poslalo okrožnico, objavile pravila sprejema novincev. Večinoma je jasno in glasno določeno, da je za nasilje ali nadlegovanje prvošolcev zagrožena kazen, tudi izključitev. »Višji letniki so bili vedno opozorjeni, da to lahko počnejo le s soglasjem prvošolca ali prvošolke, ker obstaja tveganje za poškodbo kože,« je pripomnila ravnateljica Alenka Budihna. Na njihovi šoli tako kot na marsikateri drugi prvošolcem pripravijo organiziran sprejem z nedolžnimi igrami iniciacije.
S tem se zdi, da je tudi fazaniranje le neposreden odsev trenutnega stanja družbe. Zaradi prevzemanja vrednot drugih kultur potrebujemo nekaj let, da stvar nacionalno ponotranjimo in institucionaliziramo. Potem se nam nenadoma zazdi, da je to pravzaprav naša tradicija. »Komaj čakam, da bom v četrtem letniku. Potem bom lahko jaz fazane barval po obrazu,« se je razveselil Maj, ki bo »tradicijo« očitno z veseljem popeljal naprej.
