Ljubljana se rada predstavlja kot zeleno, sodobno in vključujoče mesto, v katerem si lahko vsak oblikuje svoje poti. Toda za Laro Nedeljković, 30-letno Ljubljančanko na invalidskem vozičku, se takšna podoba prestolnice hitro razblini. Njen vsakdan razkriva, koliko izzivov se skriva za navidezno gladkimi površinami ter koliko manevriranja, potrpežljivosti in improvizacije je potrebnih, da lahko izvede preproste opravke, o katerih večina prebivalcev sploh ne razmišlja.
Zaradi ovir izpustili dogodke
Za osebe z gibalnimi ovirami je vsakodnevno življenje pogosto polno izzivov, ki jih večina ljudi sploh ne opazi. Življenje na invalidskem vozičku prinaša omejitve, ki segajo od preprostih opravkov, kot so obisk banke, pošte, trgovine ali kavarne, do dostopa do kulturnih objektov, šol in javnih institucij. »Življenje na vozičku zame ni nekaj novega, s tem se soočam že od rojstva,« pravi Lara Nedeljković, s katero smo se po sprehodu po Ljubljani usedli ob kavi v kavarni Zvezda na Kongresnem trgu. Zunaj, na mraz, saj se v lokal z vozičkom ni mogla prebiti. »Na tiste prve, resne ovire sem naletela ob prihodu v Ljubljano, v času študija. Prej sem živela v Velikih Laščah, manjšem kraju, praktično na vasi, kjer sem imela vso podporo družine. V prestolnici pa sem se želela osamosvojiti in začeti premagovati ovire sama,« je začela svojo pripoved.
(Ne)dostopnost v mestu se kaže na vsakem koraku. Kulturni dogodki, kot so plesne prireditve ali podelitve v Festivalni dvorani, so pogosto neprilagojeni. »Kot plesalka sem bila pogosto vabljena tudi v Festivalno dvorano in na plesne nastope. V Festivalni dvorani so me morali vedno nositi po stopnicah do dvorane, pa tudi na nastopih so me že dvignili na oder. Ker nimam električnega vozička, je to lažje. Ljudje na električnih vozičkih so se nekaterim dogodkom odpovedali, saj preprosto ni šlo – dviganje 150-kilogramskega vozička in človeka je pretežko,« pripoveduje. Ob tem tudi spomni, da ovira niso le stopnice, ampak tudi dostop do sanitarij, kar je ključna potreba, ki pa je pogosto prezrta.
Omejeni pri izbiri študija
Tudi izobraževanje prinaša posebne izzive. Njena močna želja po študiju za vzgojiteljico je bila zavrnjena zaradi obveznega plesnega programa, ki ji ga stavba šole ni omogočila. »Dvigalo do plesne dvorane ni vodilo, zato nisem mogla opravljati želenega programa. Vseeno sem ostala na šoli, le da sem izbrala gimnazijski program. Po maturi pa sem šolanje nadaljevala na fakulteti za upravo, ki je bila dostopna in tudi blizu študentskega doma,« pove in spomni na sprehod do srednje šole na Vegovi, ki smo ga opravili skupaj. »Marsikateri dijak na invalidskem vozičku si želi študirati računalništvo ali elektrotehniko. Kljub znanju in odličnim rezultatom v osnovni šoli te možnosti nima,« pove.
Življenje v mestu pomeni tudi vsakodnevne opravke. Pošte, banke in trgovine pogosto niso prilagojene. Pri Banki Slovenije na Slovenski cesti je nameščen znak s telefonsko številko za klic osebja za pomoč pri vstopu v stavbo. Tak način pomoči pomeni, da je oseba na vozičku neposredno odvisna od druge osebe in ne more samostojno vstopiti v stavbo.
Pri Pošti Slovenije, nekaj sto metrov višje, nasproti Gospodarskega razstavišča, pa je za klic osebja nameščen zvonček, ki je postavljen na slabo vidnem mestu in je za osebe z omejenim gibanjem rok popolnoma neuporaben. Poleg tega dostop v notranjost sploh ni omogočen. Pogosto se zgodi tudi, da vhod dodatno ovira zaparkirano službeno vozilo. Dodatno nevarnost predstavljajo rešetke pred vhodom, v katere se lahko zatakne kolo. Po zvonjenju je treba večkrat čakati zunaj, tudi na dežju, dokler osebje konča delo s strankami v notranjosti.
Na kavo skozi stranski vhod
Dostopnost lokalov je še ena zgodba. Nekateri priljubljeni lokali, kot je kavarna Lana's Corner, so dostopni, a mnogi drugi niso, kar omejuje družabno življenje in spontane odločitve za druženje. Pri tem omeni med mladimi izredno priljubljen lokal WonderLand. »Vsak si želi biti samostojen, a brez prilagojenih objektov in javnega prevoza to pogosto ni mogoče. Prav tako si tudi sama želim biti enakovredna, a moram razmišljati, ali bom lahko do želenega cilja sploh prišla. Želim iti v novo kavarno, vendar moram najprej tja poslati nekoga, da preveri dostopnost. Verjemite, ni nam prijetno vstopati skozi zadnji vhod, se prebijati mimo skladišča oziroma prostorov, ki so drugim gostom skriti. Po navadi tudi z razlogom,« opisuje frustracije, ki spremljajo njeno vsakodnevno življenje.
Javni prevoz prinaša dodatne omejitve. V Sloveniji se mora vožnja z vlakom in avtobusom pogosto napovedati vnaprej, kar onemogoča spontanost. »Če si ta hip zaželim iti ogledat praznično podobo Celja, javni prevoz – vlak ali avtobus – odpade. Vsaj en dan prej moram javiti, da mi uredijo dostop do tira,« pove.
So pa kulturni objekti, muzeji, galerije in denimo Operna hiša in Cankarjev dom po njenih besedah večinoma dobro prilagojeni invalidom. »Seveda pričakujemo, da bo tudi prenovljena Drama invalidom prijazna,« pove in omeni, da se je ravno dan pred našim srečanjem odpravila do NUK, kjer v notranjosti stavbe potekajo dela. »Upam, da bodo postavili klančino oziroma dvigalo.« Sogovornica poudarja, da je dostopnost ključna za samostojnost in enakopravnost v družbi. Tudi zato ne razume, zakaj so jim še vedno nedostopni ministrstvo za zdravje, ministrstvo za notranje zadeve in NIJZ na Trubarjevi cesti. Čeprav se mesto delno prilagaja, ostaja še veliko izzivov. Dostopni so nekatere trgovine in lokalne lekarne, a bankomati in manjši lokali še vedno predstavljajo ovire. »Trgovine v večjih centrih so invalidom seveda dostopne, manjše trgovine v središču mesta pa ne. Tako se zgodi, da z ulice maham prodajalki, da me sploh opazi. Ker je stopnica previsoka ali so morda tudi vrata preozka, mi obleke nosi na ulico. Si predstavljate, kako neprijetno je kupovati denimo spodnje perilo vseh na očeh?« vpraša tudi nas.
Pomagale bi že manjše prilagoditve
Življenje na vozičku v Ljubljani tako ni le fizična omejitev – je tudi vsakodnevni boj s prostorom, infrastrukturnimi pomanjkljivostmi in socialnimi ovirami. Vsakdanje dejavnosti, ki jih večina ljudi jemlje za samoumevne, so za gibalno ovirane osebe načrtovane in pogosto odvisne od pomoči drugih. Kot sogovornica poudarja: »Čeprav so že narejeni koraki naprej, še vedno nista omogočeni samostojnost in dostopnost. Pogosto bi nam že majhne prilagoditve omogočile veliko. Vsaka klančina, vsak dostopni vhod in vsak primeren javni prevoz je korak proti družbi, kjer bo vsak posameznik lahko živel samostojno in enakovredno,« pogovor zaključi Lara Nedeljković.
