Ob sprehajalni poti in parkirišču, nedaleč od gosto poseljenih blokov Fužin in nekaj mirnejšega ritma Štepanjskega naselja, stoji objekt, ki ga večina mimoidočih opazi samo bežno. To je kockasta, strogo funkcionalna zgradba, obarvana v industrijsko modro barvo, ki kljub svoji urejenosti deluje nenavadno zapuščeno. Na Zaloški cesti 104 ni zvonca, ni napisa in ni oken, ki bi razkrivala dogajanje v notranjosti. Edini znak modernosti je električna polnilnica ob strani, medtem ko rečne rešetke, potopljene v hladno vodo Ljubljanice, namigujejo na kakšen ključen namen.
Za prebivalce vzhodne Ljubljane je ta zgradba del vsakdanje kulise, urbana uganka, o kateri se redko govori. Toda za njenimi zidovi se skriva vitalen organ ljubljanske energetske infrastrukture – in občasno, v mračnih jutrih, prizorišče, ki opominja na najbolj tragične plati mestnega življenja.
Arterija mestne toplote
Da bi razumeli namen modrih rešetk na nabrežju, je treba pogledati čez cesto, proti dimnikom, ki rastejo na obzorju Most. Objekt je namreč, kot se je izkazalo, v lasti javnega podjetja Energetika Ljubljana in deluje kot ključna črpalna postaja.
Čeprav se zdi ločena od industrijskega kompleksa, ki leži kakšnih sto metrov stran, je ta nepogrešljiva za ogrevanje prestolnice. Njena naloga je preprosta, vendar kritična: izkoriščanje reke za hlajenje tehnoloških procesov.
V zimskih mesecih, ko mesto hlasta po toploti in elektriki, se v notranjosti te dokaj neugledne zgradbe zaženejo močne črpalke. Te sesajo rečno vodo in jo pošiljajo v osrčje toplarne. Tam voda prevzame odvečno toploto – ključnega dela termodinamičnega cikla – in se nato vrne v reko.
Inženirski proces je natančno reguliran. Okoljska zakonodaja strogo določa, kako topla je lahko voda, ki jo vrnejo v ekosistem. Po zagotovilih Energetike Ljubljana se voda v reko vrne za približno pol stopinje Celzija toplejša, kot je bila ob vstopu, kar naj bi imelo zanemarljiv vpliv na rečno življenje.
Objekt je tako tihi stroj, ki omogoča, da radiatorji v tisočih ljubljanskih stanovanj ostajajo vroči.
Ko se reka ustavi
Vendar pa tehnična funkcija objekta ni razlog za to, da se ob njem včasih ustavijo policijska vozila. Rešetke, namenjene filtriranju vejevja in smeti, preden voda vstopi v črpalni sistem, imajo tudi drugo, precej bolj mračno funkcijo. Postanejo končna točka za tisto, kar reka prinese s seboj.
Ljubljanica, reka, ki je skozi zgodovino mesta veljala za vir življenja, je žal tudi kraj, kjer se življenja končajo. Območje okoli črpalne postaje občasno postane kraj preiskave. Tok reke je neizprosen, trupla posameznikov, ki so v trenutku obupa skočili v vodo, ali tistih, ki so postali žrtve nesreč, voda pogosto prinese prav do teh industrijskih rešetk.
To pojasnjuje, zakaj domačini tam občasno opazijo policijo, ki s svojim prihodom prekine spokojnost sprehajalne poti. Za inženirje in vzdrževalce, ki skrbijo za nemoteno delovanje mestnega ogrevanja, je to breme, ki presega opis njihovih delovnih nalog. Soočeni so z realnostjo, kjer se nujnost infrastrukture križa s človeškim življenjem.
Objekt na Zaloški 104 je tako svojevrsten simbol Ljubljane. Na eni strani je neopazen člen v verigi, ki zagotavlja udobje sodobnega bivanja, na drugi strani pa je nem spomenik, ki v svoja kovinska rebra ujame minljivost narave ter žal tudi posledice osebnih in družbenih stisk.
Morda tudi vi poznate kakšen objekt v svoji soseski, za katerega ne veste, od koga je in kdo ga uporablja. Pišite nam na bralci@nedeljski.si. Mi bomo poskušali poiskati odgovor za vas.
