Bil sem na podelitvi v Glasgowu, kjer je nagrado odnesel časopis Mi valedor iz Mehike. A nismo bili nič žalostni. Svetovni ulični časopisi so malo bolj mainstream kot Kralji ulice. Mehičani so dobili tudi nagrado za najboljši oglas, ki jih sicer v Kraljih ulice ne objavljamo. Še vedno pišejo o socialnih temah, ampak so avtorji profesionalni pisci, uredniška politika je drugačna. To povezujem s tem, da večina uredništev uličnih časopisov po svetu nima dnevnega centra. Mi imamo kontakt z ljudmi in jih spodbujamo k pisanju. Ti časopisi niso toliko uporabniški kot naš, morda je Kraljem ulice še najbližji argentinski Echo. Smo precej unikatni v svetu uličnih časopisov.
Nominirano naslovnico ste poimenovali Jaz človek, jaz zver. Portretiranka je navzven zver in navznoter človek ali ravno obrnjeno?Kakor hočete. Jaz človek, jaz zver prestavlja dvojnost v nas vseh. Neki boj. Človek lahko misli, da ni nestrpen, pa nekje globoko v sebi je. Gre za dvojnost, ki je v nas vseh, za stvari, ki se jih zavedamo, pa vemo, da niso v redu in se jih trudimo nadzorovati. Vsi imamo vsaj nekaj malega nestrpnosti v sebi. Čeprav mislim, da sem odprte glave, imam tudi jaz kanček nestrpnosti v sebi.
Ali menite, da vsak človek v odnos z drugim človekom vstopi s predsodkom? Še posebej, če gre za nekoga z družbenega obrobja?Tega pa ne mislim. V odnos vstopim povsem brez predsodkov. Zaupam ljudem. Bolj me motijo predsodki v družbi, ki nas bombardirajo z vseh strani. Ne morem verjeti, da se nekateri spuščajo na tako nizko raven. Grozno. Verjetno veste, o čem govorim. Danes lahko vsak izrazi kar koli, a nihče za svoje besede ne odgovarja.
Lahko Kralji ulice s svojo naklado med 13.000 in 15.000 izvodov prispevajo k rahljanju predsodkov? Ali ljudje časopis le kupijo, a ga ne preberejo?Imamo določen krog bralcev. Naš cilj je, da vsak, ki kupi Kralje ulice, časopis tudi prebere. Torej mora bit vsebina berljiva. Nekaj je mora biti v okviru naših interesov, programov in dogodkov. Sicer pa naj bo takšna, ki je drugje ni mogoče najti. O politiki ne pišemo, ne delamo intervjujev s politiki. Naš glas je glas marginaliziranih. Časopis je iskren. Ni veliko cenzure, morda le, če se porodijo pravna vprašanja. Oglasov ne sprejemamo, čeprav nam jih ponujajo. Če bi jih sprejeli, bi izgubili pri legitimnosti. Temu se uspešno izogibamo. Je pa vse odvisno od financ. Ampak za zdaj se časopis financira sam. Petdeset centov od prodanega izvoda dobi prodajalec, petdeset jih gre za stroške časopisa. Za tisk in za avtorske nagrade, ki jih izplačamo konec leta. Vsem piscem smo do lanskega leta izplačevali nagrade. Tudi letos bodo vsi člani našega društva in vsi, ki prejemajo socialne transferje, dobili izplačane nagrade. Imamo pa nekaj zunanjih piscev, ki jim za leto 2018 nismo obljubili nagrad. Letos smo jim prvič rekli, da je to odvisno od financ. Takšnih je le nekaj. Sicer pa 70 ali 80 prispevkov napišejo naši uporabniki.
Dajete možnost pisati ljudem, ki sicer ne dobijo prostora v medijih. Na primer odvisnici, ki piše dnevnik.Večina ljudi, katerih glas ni slišan, je inteligentna. Imajo le določene težave, ki so jih ustavile v razvoju. To so zelo kreativni ljudje. Pri nas nimamo profesionalnih novinarjev, ampak imamo pisce, z njimi skupaj ustvarjamo uredniško politiko in se ne vmešavamo v njihovo delo. Kar lahko naredimo, je le, da se odločimo, da kakšen prispevek ni za objavo. Želimo ozaveščati in razbijati predsodke. Kajti ljudje so otopeli. Postali so nekritični. Verjamejo vse, kar berejo in gledajo.
V eni zadnjih številk pišete tudi o brezdomnih živalih.Mi sicer ne delamo z njimi. Pomagamo pa uporabnikom, ki imajo mogoče psa. Ampak brezdomnih živali je en kup. Tudi to je problem, ki ga je treba začeti reševati. Ko se cela skupnost začne ukvarjati z določeno problematiko, potem se težave lahko začnejo reševati. Če se s tem ukvarjajo le društva za zaščito živali, pa tega problema ne bomo rešili.
Kako gospodarska rast vpliva na vaše delo?Če je gospodarska rast, bi pričakoval več služb in manj težav, mi pa opažamo povečan obseg dela. V populaciji, s katero delamo, mnogi niso sposobni za delo. Imajo duševne ali kakšne druge težave. Kljub temu brezdomstva na ulici v Ljubljani ni toliko, kot ga je bilo. Imamo bivalne enote, stanovanjski sklad dobro sodeluje z nami. Če si človek želi, je v Ljubljani lahko pod streho, umit, oblečen in sit. A vse več ljudi prihaja v dnevni center Kraljev ulice. Ti praviloma niso sposobni za delo.
Ustvarjate tudi dokumentarec o Tonetu, ki je vrsto let živel v Milošičevem parku, zato ga Ljubljančani dobro poznajo. On brez ovinkarjenja pravi, da se mu delati ne ljubi.Dokumentarec z naslovom Trideset let kartona in betona smo posneli, moramo ga še zmontirati, končan naj bi bil prihodnje leto. Lani smo Tonetu ob trideseti obletnici življenja na cesti organizirali proslavo. Zdaj ima bivalno enoto, ampak včasih še zmeraj spi zunaj, ker je tega vajen. Rekel je, da se mu ne da delati. To je resnica. Ne vem, zakaj bi skrivali, če to nekdo pove. Po 30 letih na cesti službe ne bi dobil, tudi če bi jo želel. Ampak pošteno pove, kar misli. Koliko je ta izjava korektna za javnost, naj si vsak razloži sam. Naš cilj ni biti vsem všeč, ampak je pomembnejša iskrenost.
Je mogoče Tonetovo izjavo postaviti v širši kontekst?Splošno mnenje je, da si lahko vesel, če delaš za minimalno plačo. Ampak ni tako. Ko se je dvignila socialna pomoč, je Slovenija skočila v zrak. Dogaja se, da mora nekaterim, ki delajo za minimalno plačo, k plači dodajati država, pa se zaradi tega nihče ne pritožuje, čeprav je to veliko huje. Socialna pomoč naj bo malo višja. Naj ljudje začnejo ceniti svoje delo. In naj delodajalci dojamejo, da ne more človek v trgovini cel mesec delati za 600 evrov. Morda je višja socialna pomoč odskočna deska, da se zviša minimalna plača. Naj bogatim znižamo davke, revnim pa režemo socialno pomoč, kot hoče velik del javnosti? Kje je tu logika? To so paradoksi, ki jih težko razumem.
