Pred dnevi je potekala javna obravnava odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu 16 Baragovo semenišče in Gospodarsko razstavišče. Območje, ki ga obravnava odlok, sega na severu do Linhartove ceste, na zahodu do Dunajske in na jugu do Vilharjeve. Na vzhodu meji na obstoječo pozidavo ob Valjhunovi in Detelovi ulici ter območje načrtovanega zahodnega dela severnega mestnega parka ob Navju. V OPPN je predvidena gradnja šestih stavb s pripadajočimi ureditvami. Med njimi so ob križišču Dunajske in Linhartove načrtovane hotelska, poslovna in stanovanjska stavba, ki jo sestavljajo dva stolpa in nižji povezovalni del, ob križišču Dunajske in Vilharjeve pa je predvidena gradnja stolpnice z dodatno sejemsko in kongresno dvorano.
Med načrtovanimi projekti za Bežigradom izpostavljamo višinske poudarke. V Ljubljani je bilo po Nebotičniku v mestu zgrajenih 118 stolpnic, visokih od 42 do 89 metrov. Za gradnjo novih med 75 in 100 metri višine je predvidenih okoli 14 stolpnic, kar vključuje tudi tiste, ki so v gradnji.
arhitekt, nekdanji profesor in ljubljanski podžupan za področje urbanizma
Stolpnice je primerno graditi samo na posebej izbranih mestih in za posebej premišljene namene oziroma kombinacije funkcij po prerezu glede na širšo in ožjo okolico, kot jih določajo različna merila primernosti. Visoke in še posebej najvišje stavbe naj bi torej ne stale tam niti ne imele takšne višine in oblike, kot bi to želeli investitorji bodisi zaradi dobička bodisi prestiža. V takšnem primeru celovito in urejeno načrtovanje mesta hitro razpade. Zato morata načrtovanje lokacij in določanje višin v procesu razporejanja prostorskih poudarkov in točk posebnih zgostitev izhajati iz tehtnega premisleka in dolgoročnega pogleda na celovit razvoj mesta za vsak primer posebej, pri čemer se naslanjamo na deset posebnih pravil in omejitev. V Ljubljani razporejamo stolpnice po višini v tri skupine, do 60, 80 in 100 metrov, kar je tudi največja dovoljena višina, poravnana z grajskim stolpom. Nižje so primernejše za stanovanja, višje za poslovne stavbe, najvišje za mešano rabo. Nove stolpnice praviloma dopolnjujejo obstoječe, razpostavljene vzdolž vpadnic zaporedoma ob križiščih ali gručasto v snopih, pri čemer je višina prilagojena tako sosednjim kot merilu okolice. Stolpnice so torej zaželene, če ne prevladujejo nad mestom, če s primernim zgoščanjem zmanjšujejo njegovo širitev in podpirajo javni prevoz, če vključujejo različne uporabnike in dejavnosti, če so energetsko učinkovite in izboljšujejo kakovost bivanja, če imajo čim manjšo zazidano površino in zato čim več zelenja na prepustnih tleh stavbnega zemljišča.
arhitektka in izredna profesorica
na Fakulteti za arhitekturo UL
V sodobnih pogledih na razvoj Ljubljane je gradnja stolpnic smiselna, vendar le kot del premišljene in celostne prostorske politike. Umeščanje višinskih stavb ne sme biti splošen model rasti, temveč selektivno orodje razvoja na ključnih lokacijah: ob vpadnicah, prometnih vozliščih, razvojnih conah in območjih prestrukturiranja. Tak pristop je strokovno utemeljen, saj je mesto nujno razvijati navznoter in ga zgoščevati, ne pa širiti na nepozidana zemljišča.
Razvoj Ljubljane je zgodovinsko potekal vzdolž vpadnic. Tudi umeščanje visoke gradnje vzdolž mestnih osi ima jasno kontinuiteto. Nebotičnik arhitekta Šubica in Severna vrata arhitekta Miheliča so že zgodaj vzpostavili višinske poudarke vzdolž Slovenske ceste. Smelo je, da te osi tudi danes razumemo kot najprimernejši prostor za večjo gostoto in umeščanje novih višinskih poudarkov.
Temeljni cilj mora ostati zgoščevanje znotraj mestnega obroča ob hkratnem varovanju zelenih klinov, vedut, silhuete starega mesta in dominantne vloge ljubljanskega gradu. Visoke stavbe so pomemben instrument trajnostnega urbanizma, saj na omejeni parceli ustvarijo več stanovanj, delovnih mest in programov brez dodatnega poseganja v krajino. S tem zmanjšujejo pritisk suburbanizacije, avtomobilsko odvisnost ter stroške nove infrastrukture.
Visoka gradnja sama po sebi ni problematična, če je premišljeno vpeta v delovanje mesta. Stolpnica mora biti mestotvorna, z aktivnim parterjem, kakovostno urejenim odprtim predprostorom ter mešanjem funkcij po prerezu. Kot takšna lahko deluje kot vertikalno mesto v malem. Zato je pri njenem umeščanju ključno, kako jo integrirati v povezan urbani sistem, ki se vzpostavlja predvsem na ravni javnega parterja. Ni vprašanje zgolj višina stolpnice, temveč predvsem način, kako se s svojo »nogo« vpne v javni prostor, ga soustvarja ter spodbuja ulično življenje, medtem ko njena krona sooblikuje prepoznavno mestno silhueto. V središču se ohranja merilo zgodovinskega mesta, z gradacijo višin iz središča proti zunanjemu obroču, kjer so prostorske in prometne kapacitete večje.
Pojav visoke gradnje kot simbola moči in kapitala pogosto vzbuja strokovne dileme. Brez investicijskega kapitala žal ni urbanega razvoja. Pomembno je, kako zasebno investicijsko pobudo prevesti tudi v javno korist. Če stolpnica upošteva merila umeščanja – dostopnost, prometno zmogljivost, osončenost, vedute in druga – ter hkrati ustvari nov trg, park, ulico ali zagotovi dodatna parkirna mesta za širšo okolico, potem je visoka gradnja legitimen razvojni model. Kot opozarja teoretik Harvey, grajeno okolje ni le posledica ekonomsko-političnih interesov, temveč jih lahko tudi aktivno oblikuje za večjo socialno povezanost in kakovost življenja.
arhitekt in docent na Fakulteti
za arhitekturo UL
Stolpnica je značilna tipologija gradnje dvajsetega stoletja, vendar pa to ne pomeni, da je danes nujno zastarela ali nesmiselna. Kjer je na voljo malo prostora in so potrebe po programu velike, lahko stolpnica tudi danes pomeni razbremenitev javnih površin ali kvalitetno zgoščevanje javnih in poslovnih programov (po mojem so danes manj primerne za stanovanjsko funkcijo). Vendar pa odločitev za gradnjo stolpnic pomeni tudi odgovornost za skrbno zasnovo javnega parterja in javnih programov v pritličju. Ljubljana ima skoraj stoletno tradicijo gradnje stolpnic, ki so bile smiselno umeščene v urbano celoto, do nekako sredine prvega desetletja tega stoletja. V preteklih desetletjih pa so se nove stolpnice začele umeščati v prostor tudi zaradi težnje po maksimalnem izkoristku razpoložljive površine, čeprav niso povsod smiselne. Pretirano zgoščevanje zaradi odsotnosti gradnje javnih programov in ustreznih zelenih površin lahko povzroča celo velike probleme (npr. v Šiški). Gradnja stolpnice bi skratka morala pomeniti tudi bolj kvalitetno zasnovo javnega prostora v parterju, ki je sproščen na račun velike gostote programov v višino. V konceptu postavljanja stolpnic v mesto gotovo izstopa Dunajska cesta, ki je od Bavarskega dvora do obvoznice že iz časa modernizma zasnovana kot vpadnica z vertikalami, ki so nekoliko odmaknjene od prometnice. V tem smislu so stolpnice na območju Gospodarskega razstavišča ustrezne, vendar pa je treba dosledno poskrbeti tudi za predvideno izvedbo zelenih površin in javno dostopnost trgov na območju Gospodarskega razstavišča, ki bi morali biti ne glede na sejemsko dejavnost odprtega značaja in bi tako lahko predstavljali ustrezen javni prostor za nove programe v tem delu mesta.
arhitekt iz biroja Obrat
Ni težko razumeti, zakaj so stolpnice vedno v središču pozornosti – so posebne med stavbami, z višino in oblikovanjem močno označujejo prostor in so velik inženirski podvig. Če se bolj natančno posvetimo stavbni tipologiji, pa stolpnica ni več tako izjemna in jo težko ločimo od prostostoječega ali vila bloka. Stolpnica se od teh tipologij loči le v tem, da močno izkorišča in vpliva na svoje družbeno, grajeno in naravno okolje.
Ključno vprašanje ni, ali je stolpnica uporabna tipologija, temveč ali nosilna sposobnost družbenega in materialnega okolja prenese izgradnjo in obratovanje stolpnic. Kljub zaželenemu zgoščanju poselitve je okoljska cena gradnje stolpnic danes težko upravičljiva. Stolpnice so tehnološko in materialno zahtevne ter potratne, neposredno močno obremenijo infrastrukturno mrežo, ne da bi prispevale kaj bistvenega za razvoj javnega prostora in življenja v svoji okolici. Pretežno so odvisne od obstoječega javnega prostora in storitev širšega urbanega okolja, ki pa bi ga bilo mogoče ustvariti z več nižjimi stavbami.
Premišljeno umeščanje stolpnic v prostor je zato pomembno, a še pomembneje je premisliti, ali je stolpnica sprejemljiv način razvoja mesta s širšega družbenega in okoljskega konteksta. Stolpnica namreč ni le visoka stavba z visokim okoljskim vplivom, temveč tudi finančni mehanizem, marketinška poteza ali donosna naložba. Z upoštevanjem naših okoliščin – nedostopnost stanovanj, skoraj nična zavezanost zasebnih investicij javnemu dobremu in okoljska kriza – bi bilo bolje razmišljati o drugačnih načinih razvoja mesta.
arhitekt iz Inštituta za politike prostora
V zadnjih letih je Ljubljana dobila precej novih nebotičnikov in pred tremi leti sem o tem za Dnevnik že napisal kolumno, ki jo, ker je še vedno aktualna, na kratko povzemam. Nebotičniki kot izstopajoče stavbe praviloma izzovejo izrazite reakcije meščanov, v glavnem z vidika videza oziroma višine. Tudi urbanisti pri nas nebotičnike še vedno obravnavajo predvsem vizualno, kot višinske poudarke, in to z vidika dokaj ozke doktrine: stati morajo na križiščih večjih cest in dobro je, da se jih vidi vzdolž pomembnejših cest ali ulic.
A urbanizem ne skrbi samo za videz mesta, pač pa za usklajeno načrtovanje vseh njegovih podsistemov. Nebotičniki pomenijo zgostitev stanovalcev ali delovnih mest na majhnem prostoru, in zelo pomembno je, kam takšno zgostitev umestimo. Veliko uporabnikov potrebuje veliko infrastrukture, pa tudi parke, vrtce, šole, knjižnice. Nerodno umeščena zgostitev lahko povzroči visoke infrastrukturne stroške, pa tudi veliko nepotrebnih poti.
Po eni strani je dobro, da so nebotičniki čim bližje obstoječi zmogljivi infrastrukturi, po drugi strani pa je treba poskrbeti za kakovostno bivanje njihovih uporabnikov. Čim boljši zrak, čim manj hrupa, dovolj odprtega prostora z visokimi drevesi. Križišča prometnih cest, kamor se najpogosteje umeščajo nebotičniki, se v tem smislu ne obnesejo dobro. Boljše so lokacije v bližini zmogljivega javnega prometa, a odmaknjene od križišč.
Morda je torej čas za prevetritev urbanističnih doktrin pri umeščanju nebotičnikov in prilagoditev sodobnim konceptom v javni promet usmerjenega razvoja. Nenazadnje so nam kar domači, saj so bila nekako tako umeščena središča sosesk v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.