Ah, ta naša Ljubljana! Mesto kulture, mostov in … dveh popolnoma različnih vesolij, ko pride do tistega svetega kosa asfalta, kamor odložimo svoje jeklene konjičke.
Ste v zadnjem času zavili v Štepanjsko naselje? Če niste, previdno. Tamkajšnje ozračje je trenutno bolj napeto kot finale svetovnega prvenstva. Občina se je namreč odločila, da bo v tej betonski džungli, kjer sicer živijo pridni, delovni ljudje in kjer je parkirni prostor redkejši od poštenega politika, uvedla red. In pod »red« mislijo na vojsko redarjev, ki z vnemo lovskega psa iščejo vsako gumo, ki za milimeter gleda čez črto.
Ljudje so na nogah. »Kje naj parkiram? Na balkonu v petem nadstropju?« se upravičeno sprašujejo mnogi domačini, ki se po osmih, devetih, desetih urah dela vrnejo domov samo zato, da bi našli listek na brisalcu svojega avtomobila (ali pa so mu ga s pajkom že odpeljali). To je prava drama, gospe in gospodje. To je boj za obstanek. Upor ljudstva.
Medtem pa v centru mesta …
Ste se morda v tem času sprehodili po centru mesta? Mi smo se. Bili smo pravi mestni sprehajalci in se odpravil v samo srce Ljubljane. Pričakovali bi, da bo tam, pod budnim očesom Zmaja in mestne hiše, disciplina jeklena.
Pa kaj še!
Sprehod po centru je bil videti kot razstava avtomobilskega salona v Frankfurtu, le da so bili eksponati razstavljeni na pločnikih, skratka tam, kjer ne bi smeli biti.
Večkrat lahko po centru opaziš kakšne lepe mercedese, BMW velikosti manjšega stanovanja in audije, ki se svetijo bolj kot prihodnost povprečnega Slovenca. Parkirani so »samo za minutko« – kar v ljubljanskem času pomeni tri ure, medtem ko lastnik v bližnji kavarni po vseh verjetnosti srka espreso in debatira o kriptovalutah.
Navidezna nevidnost
Najbolj fascinantno pri tem je njihova navidezna nevidnost. Medtem ko redar v Štepanjskem naselju takoj opazi, da ste parkirali malo narobe (ker pač drugje ni bilo prostora), se zdi, da v centru mesta avtomobili oddajajo posebno frekvenco, ki zaslepi redarstvo.
Je to pošteno?
Vprašanje je retorično. V Štepanjskem naselju trenirajo strogost na ljudeh, ki nimajo izbire. V centru pa se zdi, da se nič kaj posebej ne angažirajo. Tako bi vsaj sodili, glede na to, da so prekrškarji pogosto isti vozniki.
Tako imamo v Ljubljani dva prometna režima. Eden je za Janeza, ki mora parkirati pred blokom, in drugi za gospoda, ki mora parkirati pred banko ali gostilno. Kot bi rekli Francozi: svoboda, enakost, bratstvo … ampak samo v sanjah.