V središču vsega je Katja Dornik, ženska, ki je svojo življenjsko zgodbo očitno že zelo zgodaj zapisala skrbi za živali. Ranč je začel nastajati v času korone, leta 2021, zasebno varstvo otrok že skoraj desetletje prej. V času korone je sogovornica našla malo več časa za razmislek, kako svoje znanje in ljubezen do živali povezati z delom z otroki. Z možem Rokom, ki jo podpira na vsakem koraku, sta najprej postavila toplar, manjši zelenjavni vrt, nato pa leto kasneje še »štalco« za koze, ki jih imajo od leta 2022. Lani sta se jim pridružili še dve kobili. Po eni od njih sta zakonca Dornik tudi poimenovala ranč Negra. Danes je mini ranč prostor, kjer lahko šest malčkov skoraj vsak dan uživa na prostem, v družbi živali in narave. »Zame je pomembno, da so povezani skupaj z naravo in to je moja prioriteta varstva – živali, narava, otroci,« pravi Dornikova.
A zasebno varstvo in mini ranč ne vključujeta zgolj varstva otrok. Sta njen način življenja. Otroci so vključeni v vse, kar se na ranču dogaja – od igre in opazovanja živali do dela na vrtu. Ko je vrt še živel svoje običajno življenje, so na njem rasle jagode, solata, fižol, robide, ameriške borovnice in korenje. Sogovornica pa si želi, da otroci ne bi bili le opazovalci, ampak bi naravo doživeli z vsemi čuti. Tudi tako, da korenček potegnejo iz zemlje in ga pojedo skoraj takoj. »Res, vse, kar delava in ustvarjava z Rokom, delava pravzaprav za otroke,« pove preprosto. In prav v tej izjavi je mogoče najti bistvo njunega ranča. Ne gre za popolnost, velikost ali množico živali. Gre za občutek, da je otrok lahko za nekaj ur del nekega drugega sveta – sveta, kjer je treba preveriti, ali so vse živali na varnem, je vrt zalit, so jagode pobrane, ali pa se morda samo ustaviti ob konju in ga nežno pobožati.
Ko je neurje vzelo skoraj vse
Junijsko neurje je v Komendi pustilo za seboj podobe, ki jih zakonca Dornik ne bosta hitro pozabila. Močan veter je podiral drevesa, ograje, strehe in objekte. »Na ranču je bilo po neurju vse drugače. Stole in mize je odneslo daleč proti potoku in sosednji vasi, strehe so bile poškodovane, v ograje pa se je ujela trava in drug material,« se v pogovor vključi Rok. Vse, kar je družina več let počasi gradila, je bilo v nekaj trenutkih razmetano po okolici. Toda pri Dornikovih ni bilo veliko časa za obup. Treba je bilo začeti znova, hkrati pa so dobili tudi priložnost, da nekatere prejšnje rešitve zastavijo drugače. Tam, kjer je bil nekoč toplar, Rok vsak dan na novo ureja Aroma prostor s pokrito teraso in točilnim pultom, kjer bo naprej razvijal prostor za druženje, praznovanja in piknike. »Zunaj bomo ohranili prostor za druženje, pod streho pa bo mogoče pripraviti tudi kakšen obrok,« je povedal Rok, ki se sicer ukvarja s cateringom, in dodal, da sta z ženo v času neurja bolj kot za sam prostor trepetala za živali.
Med junijskim neurjem sta konja pobegnila iz ograde. Družina ju je iskala, ponoči pregledovala teren in spremljala informacije. Ko so ju našli, se je izkazalo, da je bila ena od kobil poškodovana. Zato sta ju za dva dni prestavila v konjeniški klub v Komendo, nato pa sta bili še mesec dni pri Tjaši v Mostah. »Četrti dan po neurju pa smo ugotovili, da je ena od kobil breja in je slab mesec po neurju žrebila,« je povedala Katja in omenila, da so tudi zato žrebe poimenovali Storm. In če je Storm simbol novega začetka, sta Pikica in Tonček dokaz, da na ranču nikoli ne zmanjka igrivosti. Dva kozlička imata vsak svojo osebnost. Pikica rada uide iz ograde, Tonček pa ima še posebno rad streho, s katere ima, kot se pošalijo domači, najboljši razgled na vas.
Dekle iz Ljubljane, ki je vedno vedelo, kam spada
Morda je prav zato Katjina zgodba toliko zanimivejša. Danes živi med živalmi, vrtom in otroki, a ni odraščala na kmetiji. Njena življenjska pot se je začela v Ljubljani. Ljubezen do živali in zemlje je dobila pri babici v Halozah. Tam je že kot otrok zgodaj vstajala, hodila v hlev, opazovala babico pri molži in ji pomagala pri delu. »Ta ljubezen do živali in zelenjavnega vrta je prišla od moje babi, ona me je navdušila,« pove.
Spominja se tudi, kako je babica zvečer hodila zapirat kokoši in preverjat, ali so se vse vrnile. Katja je kot otrok verjela tudi njenim igrivim zgodbam in pesmicam. Prav skozi takšne drobne prizore se je gradil njen odnos do živali – ne kot do nečesa, za kar je treba zgolj skrbeti, ampak kot do živih bitij, ki so del družine in vsakdanjega življenja. »Med počitnicami, ki sem jih preživela v Halozah, sem vstajala zgodaj zjutraj in hodila v hlev. Med spremljanjem babice sem se naučila molsti in skrbeti za živali.« Obvladala je marsikatero delo, ki bi ga od mestnega otroka morda najmanj pričakovali. »Pri osmih letih sem znala že tudi voziti traktor. Seveda, ko je bil stric poleg, kasneje pa tudi sama. Ko sem spoznala moža in se preselila v Komendo, sem bila manj fina kot pa marsikatera vaška deklina,« pove v smehu in doda, da so bile živali njena družba že od otroštva. Sama pravi, da je bila zaradi tega nekoliko drugačna od vrstnikov. Morda prav zato danes tako dobro razume otroke, ki potrebujejo prostor, kjer so lahko radovedni, glasni, umazani od zemlje in hkrati popolnoma varni. Na njenem ranču jim želi ponuditi tisto, kar je nekoč dobila sama – stik z naravo, delo z rokami in občutek pripadnosti.
Zakonca imata z rančem veliko načrtov. Predvsem Katja si želi še več živali – morda ovčke, alpako, ameriške pujske, račke in nekoč tudi večjega konja. Urediti želi vrt, zasaditi nova sadna drevesa in obnoviti zelenje, ki ga je neurje uničilo. A hkrati ve, da mora iti počasi. Časa za počitek skoraj ni. Letos z možem nista šla niti na morje. »Dopusta letos ni bilo, tudi na morje nisva šla,« pove. Toda razlog ni le delo. Ranč je zanju nekaj osebnega. Nekaj, kar sta gradila več let in kar želita čim prej znova napolniti z življenjem.
Ko bo vse urejeno, se bodo na ranč vrnili otroci, praznovali rojstne dneve, prirejali druženja, morda na jesen tudi že izrezovali buče. Spet bodo lahko jahali in opazovali živali ter pomagali na vrtu.