V mirnem predelu Kamnika smo obiskali Jožeta Prezlja, človeka, ki že več kot dve desetletji raziskuje, izdeluje in poučuje igranje avtohtonih ljudskih glasbil. Njegov dom je hkrati prostor glasbe, raziskovanja in ustvarjalnosti – poln nenavadnih instrumentov iz lesa, orehov in drugih naravnih materialov. Ko stopimo v hišo, nas najprej pozdravi zvok: globok, resonanten ton starodavnega pihala, ki zapolni prostor in ustvari skoraj meditativno vzdušje.
Prezelj, po poklicu strojni inženir, je svojo pot v glasbo začel že zelo zgodaj. »Glasba je bila od mladosti naprej moj hobi,« pove. Kot otrok je začel igrati kitaro, kmalu so s prijatelji ustanovili mladinski ansambel in igrali na plesih. Glasba ga je spremljala tudi kasneje, ko je začel raziskovati elektroniko in sam izdelovati zvočnike, ojačevalce ter mešalne mize. V času, ko takšne opreme ni bilo lahko kupiti, je znanje in radovednost preprosto združil v ustvarjanje. »Dolga leta sem se ukvarjal z elektroniko, potem pa sem se nekako vrnil nazaj k naravi – k lesu in starim glasbilom,« pripoveduje. Ta prehod iz sveta tehnologije v svet naravnih materialov se je izkazal za odločilnega.
Prezelj tudi poje, kot prvi tenor je deloval v pevskem društvu Lira iz Kamnika, ki velja za eno najstarejših pevskih društev v Sloveniji. Zaradi težav z glasilkami je zdaj že nekaj časa »na pavzi«, a se, kot pravi, k petju še namerava vrniti.
Navdih iz sveta
Prelomnica na njegovi poti se je zgodila sredi devetdesetih let, ko je odpotoval v Peru, na mednarodno srečanje zdravilcev. Tam je spoznal Nemca, ki je več let živel med avstralskimi staroselci in raziskoval njihovo kulturo ter zdravilne prakse. Posebej ga je navdušil zvok didžeriduja. »Ko sem prvič slišal ta zvok, me je popolnoma prevzel. Ima neko mistiko, vibracijo, ki jo čutiš po vsem telesu,« se spominja.
Instrumenta takrat ni mogel preizkusiti, saj ga lastnik ni hotel spustiti iz rok – šlo je za osebni, celo zdravilni predmet. A radovednost je ostala. Leta pozneje, ko je Prezelj zaradi astme začel prakticirati dihalne vaje, se je spomnil prav na to starodavno pihalo. Odločil se je, da ga bo poskusil izdelati sam. Prvi poskusi so bili skromni, a presenetljivo uspešni. Ko je kasneje spoznal domačega izdelovalca didžeridujev, mu je ta sicer ponudil svoj izdelek, a se je hitro izkazalo, da Prezeljevo glasbilo zveni še bolje. Pravi preizkus pa je prišel, ko sta dva avstralska staroselca, ki sta gostovala v Sloveniji, preizkusila njegova glasbila. »Vprašala sta me, ali lahko na mojih instrumentih igrata na koncertu,« se spominja. »Takrat sem vedel, da sem na pravi poti.«
Les, ki poje
V Avstraliji didžeridu tradicionalno nastane iz evkaliptusa, katerega sredico izdolbejo termiti. V Sloveniji pa takšne naravne »pomoči« ni. Prezelj mora les izdolbsti ročno. »Pri nas moraš najti pravo drevo, ga posekati, razžagati, izdolbsti in oblikovati. To je precej več dela,« pojasni. Po številnih poskusih je ugotovil, da zelo dobro zvenijo domače vrste lesa, predvsem črni gaber in različna sadna drevesa. Do danes je izdelal že več kot tristo glasbil.
Njegovi instrumenti niso le zvočni, temveč tudi vizualni artefakti. Okrašeni so z vzorci in motivi, ki spominjajo na tradicionalne poslikave. Barve pripravlja iz zdrobljenega kamna, ki ga z lepilom pritrdi na površino lesa – tehniko, ki jo je odkril po dolgem raziskovanju.
Med obiskom nam Prezelj predstavi več glasbil in na vsako tudi zaigra. Poleg didžeridujev izdeluje še indijanske flavte, različne piščali, okarine in celo eksperimentalna glasbila iz orehovih lupin. Zvok indijanskih flavt je mehak in zračen, skoraj eteričen. Posebnost teh instrumentov je pentatonična lestvica, zaradi katere je igranje zelo intuitivno. »Na teh flavtah skoraj ne moreš zgrešiti. Če imaš malo posluha, se melodija kar sama pojavi,« pravi.
Med igranjem razloži tudi tehniko krožnega dihanja, ki omogoča neprekinjen tok zvoka. Gre za dihalno metodo, pri kateri glasbenik hkrati vdihuje skozi nos in zrak iz ust potiska v instrument. Ta tehnika ni le glasbena, temveč tudi terapevtska. Prezelj pravi, da mu je prav igranje pomagalo izboljšati kapaciteto pljuč in ublažiti težave z astmo.
Čeprav se danes bolj posveča ustvarjanju in poučevanju, je Prezelj skozi vsa leta veliko nastopal. Posebno rad igra v jamah, kjer naravna akustika ustvarja izjemno zvočno kuliso. »V jami zvok potuje od stene do stene. Ne potrebuješ nobenega ozvočenja – narava naredi vse sama,« pravi.
Eden njegovih najbolj nenavadnih nastopov se je zgodil na vrhu Triglava. S seboj je vzel posebno lahek didžeridu iz lipe in zaigral ob posebnem obredu tibetanskih menihov, ki so prišli v Slovenijo. »Ko se je obred začel, se je nebo nenadoma pooblačilo in za nekaj minut je celo rahlo snežilo – sredi avgusta. Potem je spet posijalo sonce,« se spominja.
Delavnice, predavanja in učenje
Prezelj svoje znanje z veseljem deli z drugimi. Pogosto ga povabijo v šole, vrtce, muzeje in celo na univerze, kjer predstavlja starodavna glasbila in njihovo zgodovino. Na enem izmed predavanj na univerzi v Mariboru je pričakoval le nekaj študentov, a je bila predavalnica presenetljivo polna. »Prišlo jih je več kot šestdeset. Očitno jih je res zanimalo,« pove z nasmehom. Takšni odzivi ga vedno znova motivirajo, da nadaljuje z raziskovanjem in ustvarjanjem.
Ob koncu pogovora nas Prezelj povabi še v delavnico. Na policah so razporejeni kosi lesa, napol izdelani instrumenti, rezbarsko orodje in številni že dokončani primerki. Tu nastajajo nova glasbila – nekatera po lastnem navdihu, druga po naročilu. Kupci pogosto pridejo tudi zato, da bi se naučili igrati. »Ko nekdo kupi instrument, ga rad naučim osnov igranja. Glasbilo mora živeti,« pravi.
