V svetu, kjer mnogi umetniki uporabljajo klasične materiale, kot sta olje in platno ali kamen in glina, se Brane Hribar, doma iz Ihana, preizkuša v izjemno zahtevni in redki umetniški disciplini – ustvarjanju iz krhkih jajčnih lupin. Njegovo delo je občutljivo, potrpežljivo in tehnično dovršeno, kar zahteva ne le ročne spretnosti, ampak tudi izjemno natančnost, zbranost in predvsem veliko vztrajnosti.
Preplet mirnosti in tveganja
Z dediščino okraševanja jajc se je srečal pred približno osmimi leti. Navdihnil ga je danes že pokojni mojster Franc Grom z Vrhnike, ki je bil eden najbolj prepoznavnih ustvarjalcev vrtanih pirhov. Prav radovednost je bila tista, ki je Hribarja spodbudila k temu, da se je kot samouk podal na pot raziskovanja. Postopoma je odkrival različne tehnike, preizkušal orodja in pripomočke, hkrati pa iskal posnetke in stik z drugimi ustvarjalci podobnega kova.
Rezljanje jajčnih lupin opisuje kot izredno umirjeno, skoraj meditativno delo. »Rad preizkušam meje in raziskujem, do katerega trenutka lupina še ostane cela,« pove. Prav ta preplet mirnosti in tveganja daje njegovemu ustvarjanju poseben čar. Za obdelavo ene lupine porabi približno tri ure, a kljub izkušenosti se pogosto zgodi, da se delo tik pred zaključkom uniči. Hribar tudi odkrito prizna, da se približno vsaka četrta ali peta lupina na koncu zdrobi.
Uporablja gosje in kurje jajčne lupine, ki jih večinoma dobi v Avstriji in na Madžarskem, nekaj pa tudi v Sloveniji pri posameznih in že preverjenih rejcih. A kot poudarja, vsako jajce ni primerno za takšno umetniško obdelavo. Pomembna je kakovost lupine, ki je neposredno povezana z načinom reje živali. »Jajce mora priti od kokoši ali gosi domače reje. Žival se mora gibati na prostem in imeti kakovostno hrano. To je namreč eden od pogojev, da je lupina res trda,« pojasnjuje.
Personaliziran vzorec
Postopek se začne z izpihovanjem jajc, potem pa lupine nekaj dni suši. Šele nato nanje s svinčnikom skicira različne motive in vzorce. Pri tem je izjemno ustvarjalen – blizu so mu grafični elementi, a kot pravi, lahko na lupini zaživi skoraj vse: od ornamentalnih vzorcev in živalskih motivov do grbov ali emblemov turističnih društev. Tako lahko vsak izdelek postane tudi povsem personaliziran.
Ko je motiv začrtan, se začne najzahtevnejši del procesa – vrtanje, rezanje in brušenje z uporabo finomehaničnih brusilno-diamantnih orodij. Prav tu pride do izraza njegova natančnost, saj lahko že najmanjša napaka pomeni konec izdelka. Poseben izziv predstavlja tudi notranja obdelava lupine, kjer je treba odstraniti organsko opno. Po čiščenju sledi še končna obdelava – odstranjevanje sledi svinčnika, glajenje robov in priprava na sušenje. Hribar se pri zaključni fazi zavestno izogiba umetnim premazom, saj želi ohraniti naravno strukturo materiala. »Sam dam iz roke naraven izdelek, če pa stranka želi, lahko obdelano jajčno lupino potopi v lesno lepilo,« pravi.
V zadnjem času razvija tudi svoj prepoznavni slog. Navdih črpa iz kvačkanih prtov in idrijske čipke, pri čemer želi doseči videz, kot da je lupina klekljana ali celo vezena z nitjo. Takšni vzorci zahtevajo izjemno natančnost in potrpežljivost, saj mora biti vsak izrez popoln. Priznava, da je še na začetku izpopolnjevanja tega sloga, a prav v njem vidi svoj ustvarjalni vrhunec.
Ker so izdelki izjemno krhki, sta pomembna tudi njihova zaščita in shranjevanje. »Rad povem, da naj se jajce namesti pod steklo. Kajti z odstranjevanjem prahu z njega imaš res ogromno dela. Če pa ga hraniš oziroma ga imaš postavljenega na stojalu in pod steklom, prahu ni,« svetuje.
Studio postavil na podstrehi hiše
Hribar veliko pozornosti posveča tudi predstavitvi svojih del. Izdeluje lastne podstavke, med njimi tudi takšne z baterijskim pogonom, ki omogočajo počasno vrtenje umetnine, ter skrbno oblikuje embalažo iz naravnih materialov. »Vendar sem šele na začetku in od ideje do realizacije celotne podobe potrebujem še nekaj časa,« pove Hribar, ki mu je obrt trenutno še hobi. Ker je še vedno redno zaposlen, jajčne lupine oblikuje v popoldanskem času, v majhnem studiu, ki si ga je postavil v podstrešni sobici. »Priznam, domači se še niso navadili na zvok mojega orodja, ki je močno podoben tistemu v zobozdravstveni ambulanti,« pove v smehu. Kljub vsemu pa je svoja dela predstavil na več razstavah, med drugim na velikonočnem sejmu v Domžalah, v Glaserjevi galeriji v Malečniku ter v Galeriji Vipavski Križ. Njegove umetnine so na ogled tudi v vitrini Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije v Ljubljani, kar potrjuje njihovo kakovost in prepoznavnost.
Za svoje rokodelsko ustvarjanje je pridobil certifikat Art & craft Slovenija, ki ga podeljuje obrtna zbornica na podlagi strokovne ocene komisije. Je tudi član mednarodnega združenja Egg Art International Gallery, s čimer njegovo delo presega slovenske meje. Čeprav njegovo ustvarjanje mnogi povezujejo predvsem z velikonočnim časom, Hribar ustvarja vse leto. »Tudi zato ste morda opazili, da na povabilu k ogledu razstave ne piše ne pirhi ne pisanice,« razloži. Razstava je na domžalski Menačenkovi domačiji na ogled še vse do 18. aprila.