Eman Čeliković se je s šahom prvič srečal v osnovni šoli Mihe Pintarja Toleda v Velenju. »Vse se je začelo v osnovni šoli, ko smo s prijatelji šli v knjižnico, tam so bile šahovnice in začeli smo igrati. Potem je zanimanje malo ponehalo, v osmem oziroma devetem razredu pa se je spet začelo,« je povedal. Na šoli so organizirali turnir, ki je pritegnil skoraj polovico šole, Eman pa je zmagal. Takrat je šah zanj postal nekaj več.
Od šolskega turnirja do državnega prvenstva
Po prvi zmagi je začel iskati šahovski klub. Ker ga v Velenju takrat še ni bilo, se je včlanil v Šahovski klub Celje, kjer se je tri leta šahovsko izobraževal in se udeleževal številnih turnirjev. Danes je povezan tudi z novoustanovljenim velenjskim šahovskim klubom, kjer pomaga pri organizaciji turnirjev in mlajšim igralcem predaja svoje znanje. »Imam veliko prijateljev, ki sem jih spoznal prav tam. Zdaj jim pomagam in veliko podpore dobijo od mene,« pravi Eman. Eden njegovih prijateljev je po njegovih besedah v zelo kratkem času dosegel visoko raven, pri čemer mu je pomagal tudi sam.
Šah ga je popeljal tudi na državno prvenstvo srednjih šol, kjer je z ekipo velenjske gimnazije osvojil tretje mesto. Ob šahu pa so nastala številna prijateljstva, tudi zunaj Slovenije. Vsako leto se udeležuje turnirja na Korčuli, kjer je spoznal igralce iz različnih držav. Njegova mama pravi, da mu je šah prinesel veliko več kot zgolj tekmovalno znanje. »Predvsem veliko samozavesti, drugačen način razmišljanja, potrpežljivost, disciplino in umirjenost. Pa ogromno prijateljstev,« je povedal gimnazijec.
Šah kot del življenja, ne le rehabilitacije
Eman je na URI Soča zaradi prirojene možganske okvare oziroma blage oblike cerebralne paralize, ki se pri njem kaže predvsem kot nekoliko slabša motorika na levi strani. Z vajami jo krepi, pri tem pa je po besedah njegove mame celotna družina zelo zadovoljna z obravnavo na URI Soča. Njegov zdravnik dr. Klemen Grabljevec je prav zato želel, da bi bila rehabilitacija povezana tudi z nečim, kar Emanu veliko pomeni. Ko ga je ob prvem srečanju vprašal, kaj rad počne, mu je povedal, da igra šah – in to precej resno. »S tem pravzaprav zagotavljamo moralno podporo temu fantu. Podpiramo aktivnosti, ki bolniku pomenijo več kot samo zdravljenje, torej veselje, smisel življenja in njegove rituale v življenju. Tudi to zdravi,« je povedal Grabljevec. Ideja, da bi Eman odigral partijo z Lauro Unuk, svetovno znano šahovsko velemojstrico in prvo Slovenko z nazivom mednarodni mojster, je bila zanj zato izpolnitev sanj. Kot je povedal dr. Klemen Grabljevec, je bila izvedba mogoča tudi zato, ker je Laura Unuk hči enega od zaposlenih na URI Soča. Njeno bivanje v Ljubljani so tako lahko uskladili z Emanovo hospitalizacijo in rehabilitacijo. »V čast mi je, da lahko igram s tako močnim igralcem, kot je ona. Zelo sem hvaležen, da je prišla in da imam to možnost,« je pred partijo povedal Eman.
Ko sta sedla za šahovnico, so se v avli počasi zbrali tudi drugi pacienti. Nekateri so dvoboj spremljali od blizu, drugi so si partijo ogledovali nekoliko bolj od strani, a zanimanje je bilo očitno. Za nekaj časa je rehabilitacijski vsakdan zamenjala tišina, značilna za šahovske partije, ki jo je prekinil le kakšen premik figure in občasni komentar opazovalcev.
Laura Unuk je mlademu šahistu po koncu namenila nekaj spodbudnih besed, mu dala tudi nekaj nasvetov ter predlagala, da bi odigrala še eno partijo. Eman je tako iz prvega dvoboja z eno najboljših slovenskih šahistk odnesel ne le spomin na posebno srečanje, ampak tudi dodatno motivacijo za nadaljevanje svoje šahovske poti.