Lastnika Marija in Janez Potočnik sta imela v lasti tri sosednje hiše in v njih pekarno, gostilno in prenočišča. Za pekarno in prenočišča sta skrbela sama, gostilno pa sta dala v najem nekemu Hirschmannu. Januarja 1877 je posest po pokojnem možu podedovala Marija Potočnik.
V vodniku po Kranjski je leta 1885 omenjen Avstrijski cesar kot hotel z vrtom in kegljiščem. Fišerjev adresar, imenik Ljubljane, iz leta 1898 ga omenja kot boljšo gostilno za prehodne goste, katere lastnica je še vedno bila Marija Potočnik, upravitelj pa Janez Pibernik. Hirschmann se je namreč že leta 1890 preselil na Gorenjsko in lastnica je dobila novega najemnika, Štefana Berganta. Maja 1891 mu je sledil Jakob Milavec, oktobra istega leta pa Janez Tosti iz Lokev pri Sežani.
Med rednimi gosti tudi Levstik
Preden je začel zahajati v gostilno pri Permetu, je bil reden gost Avstrijskega cesarja tudi pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in jezikoslovec Fran Levstik. Čeprav ni ustvaril nobenega večjega pripovednega besedila, velja za enega prvih klasikov slovenske pripovedne proze. Najbolj znani so Martin Krpan z Vrha pa literarni potopis Popotovanje iz Litije do Čateža in povest Deseti brat.
V gostišču hotela Pri avstrijskem cesarju naj bi se nekega večera osebno spoznal s pesnikom Simonom Gregorčičem; po nekaterih pričevanjih Levstik Gregorčičeve poezije ni preveč maral. Sicer je bilo okrog leta 1878 v hotelski restavraciji shajališče malone vseh tedaj v Ljubljani živečih slovenskih književnikov: poleg že omenjenega Frana Levstika tudi Frana Levca, Josipa Vošnjaka, pa Kraglja, Brenceta, Holza, kasneje Vrhovca in drugih.
Novi časi so prinesli nova imena hotela
Leta 1900 je hotel vodila najemnica Marija Gerčar, za njo Ana Marija Tosti in Janez Pešic. Hotel je bil očitno nekaj časa zaprt, saj se na seznamih tujcev v Ljubljani, ki so jih objavljali časopisi in navajali tudi njihove nastanitve po hotelih, ponovno pojavi šele avgusta 1903. Znano je še, da je bil maja 1907 najemnik že Vinko Pokorn. Aprila 1911 je takrat 67-letna Marija Potočnik gostilno in hotel oddala Frančiški Čenčič, novembra 1913 pa Alešu Zalazniku.
V začetku prve svetovne vojne je moral Zalaznik v vojsko, zato je lastnica hotel za nekaj mesecev zaprla, nato pa kot najemnico zaposlila Franjo Hafner, nekaj let kasneje, natančneje februarja 1917, pa ji je sledila Josipina Jug. Po prevratu se je hotel preimenoval v Hotel Wilson, že leta 1923 pa je omenjen kot Hotel Soča. Leta 1928 je hotel prišel v last Konstantina Potočnika, ki je bil lastnik do leta 1938. Ta čas sta bila najemnika Ana in Josip Vrhovec.
Zgodovino hotelov v Ljubljani sta preučili in zapisali Barbara Pešak Mikec, prof. zgodovine in sociologije, arhivska svetovalka, in Nataša Budna Kodrič, univ. dipl. zgodovinarka, arhivska svetovalka.
