Hišo na Pražakovi ulici 12 je malo pred drugo svetovno vojno po besedah vnukinje Barbare Hanuš zgradila Alojzija Hanuš z dediščino, ki jo je dobila od strica in tete Češnovar, lastnikov znane ljubljanske furmanske gostilne Pri starem Tišlerju. Teti in stricu, ki nista imela otrok, je nečakinja že v zgodnjih najstniških letih pomagala pri delu v gostilni in zanju skrbela. Vendar, kot je dejala Barbara Hanuš, babica ni nikoli veliko govorila o spominih na gostilno. »Sem pa brala, da je bil to nekoč zelo obiskan del mesta, saj so z bližnje železniške postaje mnogi odhajali v svet. V sosednji hiši gostilne v bližini kolodvora se je rodila tudi Zofka Kveder,« je košček iz zgodovine tega dela mesta osvetlila sogovornica. V knjigi Usode ljubljanskih stavb in ljudi je avtor Bogo Zupančič zapisal, da je bilo območje Kolodvorske ulice v začetku prejšnjega stoletja posejano z gostilnami, prenočišči in prodajalnami z ladijskimi vozovnicami za New York, ki so jih ponujali ekonomskim migrantom.
V pritličju tudi hišniško stanovanje
Štirinadstropno hišo z dvanajstimi stanovanji in hišniškim v pritličju je v bližini nekdanje družinske gostilne Alojzija Hanuš leta 1938 zgradila na praznem zemljišču. Poleg tega so bili v pritličju na začetku štirje lokali, medtem ko so zdaj, ker so dva že pred leti združili, trije. Kot so se v minulih desetletjih menjavali stanovalci, so tudi poslovne prostore stavbe naseljevale različne dejavnosti. Iz svojega otroštva, ko so nekaj časa skupaj z babico živeli v hiši na Pražakovi, se sogovornica spominja, da so bili v lokalih prodajalna s sadjem in zelenjavo, trgovina s čevlji in dolgo časa čistilnica.
Prav tako je bilo širše območje okoli hiše nekdaj zelo drugačno. »Preden so leta 1970 zgradili dolgo hišo na Kolodvorski, ki ji prebivalci pravimo Intertrade, ker je imelo to podjetje tam nekdaj svoje prostore, smo z balkona videli na grad. Poleg tega sva za hišo, ker je bilo okoli veliko praznega prostora, s prijateljico imeli vrt,« je Ljubljančanka povedala o nekdanjem območju za hišo, ki je zdaj asfaltirana ploščad s parkiriščem.
Černigojev sgraffito na pročelju
Posebnost pročelja hiše je sgraffito Avgusta Černigoja, ki prikazuje kmečka opravila in lov, ter na stopnišču tudi steber, ki je prav tako delo vidnega umetnika slovenske zgodovinske avantgarde. Kot je zapisal Bogo Zupančič, je Černigojev sgraffito na Pražakovi eno njegovih redkih javnih del v Ljubljani. Kdo je umetnika povabil k sodelovanju, ni znano, vendar tistih, ki so Alojzijo Hanuš poznali, to ne preseneča, saj, kot je povedala njena vnukinja, je imela zelo rada umetnost in bila velika svetovljanka. »Sicer ni bila formalno šolana, ker je zelo zgodaj začela delati v gostilni, vendar je ves čas brala in kupovala knjige. Znala je veliko jezikov in v njeni knjižnici so bile knjige v francoščini, italijanščini, nemščini, angleščini in španščini. Prav tako je bila naročena na francosko revijo Paris Match in različne angleške revije,« je babico intelektualko opisala sogovornica. Veliko je potovala, preden sta se leta 1946 z možem češkega rodu Jaromirjem Hanušem ml., ki je bil inženir gradbeništva, ločila, so z otrokoma zaradi njegove službe nekaj časa živeli tudi v Plznu in Beogradu. Prav tako sta se Hanuševa, kot je povedala sogovornica, veliko družila z različnimi umetniki, podjetniki in drugimi vidnimi člani družbe svojega časa.
Ohranjen je cel arhiv hiše
Velika zgodovinska dragocenost, povezana s hišo, je tudi cel arhiv, ki ga je graditeljica hiše sistematično hranila vse od njenega nastanka. Računi, dopisi, evidenca o opravljenih gradbenih delih in plačilih, ki so bili nekoč zgolj dokument, so zdaj, po skoraj 90 letih, zgovorni pričevalci iz prejšnjega stoletja. Na enem od računov v dinarjih iz leta 1939 je denimo navedeno, da so za določeno delo potrebovali en čevelj mivke, čevelj fine cementne malte, prav tako pa je tudi pri ceni v dinarjih navedeno, koliko odstotkov je šlo za davek za socialne dajatve. Med računi je ohranjen tudi dokument o plačilu Černigojevega sgraffita in stebra.
Vendar zbrani arhiv danes ne priča le o tehničnih in materialnih podatkih, temveč pripoveduje tudi o načinu pisne komunikacije svojega časa. Tako so Luki Suhadolniku zanimanje vzbudili zaključki oziroma pozdravi dopisov obrtnikov in izvajalcev, naslovljenih na njegovo prababico, ki so se vsi končali z »z odličnim spoštovanjem«. Zato bo to novi slogan kavarne Zija, ki nastaja z idejo o prepletu zgodovine hiše z njeno sedanjostjo in vlogo v sodobnem mestu. »Kavarno sem želel čim bolj povezati z zgodovino hiše. Ponosen sem nanjo in z njo povezano zgodbo,« je dejal Suhadolnik, ki je še razložil, da tipografija logotipa kavarne izhaja iz prababičine pisave. Poleg tega si njen pravnuk ne prizadeva samo za ohranjanje kulturne vrednosti hiše, ki nosi različne osebne in družbene zgodbe, temveč tudi njene materialnosti. Tako je navdušeno povedal, kako je med prenavljanjem lokala v zazidanem votlem delu odkril vzorce teraca, ki so bili izvorno na fasadi. Zanj je bil to simbolni zaklad. »Leta 1971 so teraco zamenjali s kamnitimi ploščami iz tako imenovanega plavega toka, kamna iz Makedonije. Ker želim hišo pri obnovi čim bolj vrniti v izvorno stanje, smo pred časom namesto kamna na fasado vrnili teraco,« je povedal sogovornik, ki pa ni imel lahkega dela z iskanjem obrtnika, ki bi se tega lotil in to znal. V dialogu s sodobno arhitekturo bodo originalne elemente in zasnovo prostora ohranili tudi v prostorih kavarne, kar velja denimo za parket in lesena okna.
Velja pa zdaj, ko bodo hišo naselile nove zgodbe, omeniti še en njen zgodovinski podatek. Med njenimi stanovalci po drugi svetovni vojni sta bila gledališka režiserja, oče in sin, France in Jaša Jamnik, pa tudi nekateri visoki oficirji JLA. Kot je še povedala sogovornica, je svoje prostore v prvem nadstropju pred leti imel plesni atelje Koreodrama Damirja Zlatarja Freya.