Ob torkih pozno popoldne, ko v vrtcu Malina v Ježkovi ulici v Ljubljani pojenjuje še zadnji otroški direndaj, na vrtec nikakor ne leže tišina. V eni izmed učilnic v polkrog posede nekaj staršev, pedagogov in zaposlenih v vrtcu. V naročju imajo majhen in kompakten inštrument, ki že ob prvih akordih kliče po butajočih kokosih, pesku in penečih valovih. Ukulela po videzu deluje kot pomanjšana verzija kitare, s to razliko, da ima namesto šestih le štiri strune. Prav tako ni res, da so jo izumili Havajci, čeprav je to danes njihov nacionalni inštrument, začetki ukulele namreč segajo na portugalski otok Madeira. S svojo svetlo zvočno karizmo je danes izredno priljubljen inštrument, saj ga lahko povsod vzameš s seboj. Ker se ga ni težko naučiti igrati, služi kot dobra vstopna točka v igranje na druge inštrumente. Kot v vrtcu Malina pojasni mentorica delavnice igranja na ukulelo Urška Košir: »Udeleženci bodo na moji delavnici preživeli vsega skupaj 14 ur. V tem času se bodo naučili toliko akordov, da bodo lahko otrokom samostojno igrali pesmice, pa tudi nekaj popularne glasbe bodo že lahko zaigrali.«
Vsako srce ima svojo glasbo
Urška Košir je muzikologinja, učiteljica glasbene umetnosti in pedagoginja. Izvaja glasbene urice za vrtčevske otroke. Opazila je, da niso vsi pedagogi inštrumentalno dovolj vešči, da bi lahko animirali otroke, zato se ji je zdelo smiselno, da tudi zanje organizira posebne učne urice. S tem se je strinjala vodja vrtca Malina, saj se je pokazalo, da je tudi v njenem vrtcu zelo veliko zanimanja za učenje igranja na ukulelo. Koširjeva je pojasnila: »Delavnice izvajam, ker rada širim glasbo, ukulela pa je res enostaven inštrument. Prihajam iz Kranja, kjer imam tudi svoj matični orkester ukulel, ki vztraja že četrto leto. Na fakulteti je namreč velikokrat tako, da sicer ljubitelji glasbe prenehajo igrati inštrument zaradi vsega stresa, ki so ga tam doživeli. Nekateri profesorji znajo zahtevati izjemno veliko. Zato je zelo lepo, ko se ljudje zberejo, dejansko primejo inštrument nazaj v roke, pojejo in igrajo majhnim otrokom.«
Glede na svoje izkušnje nam Urška Košir pove, da marsikateri akademski glasbeniki vihajo nos nad ukulelo, češ da ni profesionalni inštrument. A takšne debate so tako brezplodne, kot je vprašanje, kaj je dobra glasba. Kot ugotavlja sogovornica, je na koncu stvar vselej takšna, da je na svetu pač toliko glasbe, kolikor je ljudi. »Vsak ima svoje srce takšno, kot ga ima. Glasbe na tem svetu je dovolj, zato ne smemo obsojati, kaj je komu všeč. Če ti je dovolj le takšna glasba, ob kateri se ti možgani zaradi vsega stresa malo izklopijo, tudi prav,« je prepričana mentorica.
Lahko gre manj stvari narobe
Med najbolj znanimi skladbami za ukulelo sta uspešnica Jasona Mraza z naslovom I'm Yours in seveda znamenita Over the rainbow, kot jo je zaigral in zapel Havajec Israel Kamakawiwo'ole. A udeleženci izobraževalne delavnice še niso tako daleč. Ko smo jih obiskali, so ravno vadili Marko skače.
Udeleženka Erika je povedala, da se je za to delavnico odločila zaradi otrok. »To je prikupen in majhen inštrument. Zaradi svojega prijaznega in pomirjajočega zvoka ima na otroke poseben učinek. Otrokom nasploh so inštrumenti in petje zelo privlačni. Upam, da bom na neki točki že tako obvladala ukulelo, da jo bom lahko nesla na kakšno zabavo.« Njen inštrument izstopa, ker ni videti kot klasična ukulela, zaradi česar je bila Erika sprva malo razočarana. »Dobila sem jo v dar. Moja ukulela je električna, zato nima tistega značilnega zvoka, temveč je bolj podobna kitari. Čeprav je malo drugačna, sem vseeno vesela, da jo imam.«
Udeleženec Vid je zaposlen v vrtcu in zgodilo se je že, da je med službo vadil tudi na svojo ukulelo, kar je seveda takoj vzbudilo pozornost otrok. »V veselje jim je že, če nekaj čisto malega zabrenkam. Nekaj osnovnega znanja imam že z igranjem na kitaro. Ukulela je od kitare lažja, z njo je manj telovadbe z leve na desno. Ker ima manj strun, gre lahko manj stvari narobe,« se nasmeje sogovornik. V vrtcu Malina jim v glasbenem smislu tudi v prihodnje gotovo ne bo dolgčas.