Ljubljančani nestrpno pričakujejo odprtje Gosposvetske ceste, katere obnova še vedno ni končana. Toda kljub temu je že mogoče videti obrise podobe ceste, ki v zadnjih letih ni bila nič drugega kot prometna povezava s Celovško cesto. Življenje ulice je zato zamiralo. Nova podoba naj bi ji ponovno vdihnila nekaj privlačnosti. Tudi zato, ker je nova ulica neverjetno nostalgična. Drevesa ob cestišču dajejo ulici šarm nekih drugih časov, predvsem pa ulice, kot je nismo vajeni. »Nikoli si nisem mislil, da bom lahko sedel na klopi pred cerkvijo na Gosposvetski,« je dejal gospod Janez, stanovalec ene od sosednjih ulic, ko je v vročem popoldnevu posedal na še nedokončani ulici. »Nisem sicer prepričan, da bom to počel tudi takrat, ko bodo po cesti vozili avtomobili, a mi je drevored všeč. Veste, kaj je škoda? Da so podrli Kolizej. Potem bi bila ulica še lepša.«
Po Gosposvetski cesti vozil tudi tramvaj
Sploh pa ni prvič, da ima Gosposvetska cesta zasajena drevesa. Prav tak je bil pogled na ulico v obdobju med obema vojnama, ko je po njej vozil tudi tramvaj. A tedaj je bila to še pomembna ljubljanska cesta, po mnenju zgodovinarjev najstarejša mestna vpadnica. Tako pomembna je bila, da so jo vse do razpada avstro-ogrske monarhije imenovali Marije Terezije cesta. Imenitnost je ulici dejalo tudi kužno znamenje, ki je od leta 1663 stalo na križišču z današnjo Slovensko cesto, pozneje pa so ga na pobudo Jožeta Plečnika preselili pred uršulinsko cerkev na Kongresni trg. Na Gosposvetski cesti stoji velika Tavčarjeva palača, v kateri je bilo vse od predvojnih skladišč trgovin, tiskarna, v kateri so tiskali časopis Slovenski narod, do zelo socialistično obarvane veleblagovnice Supermarket in slavne dunajske kavarne Evropa, ki se je Ljubljančani še spominjajo po »svinjskem mehurju«, kakor so poimenovali modernistični nadstrešek nad kavarniškem vrtom, ki ga je sprojektiral Saša Mächtig. Plastično instalacijo so brez večjih protestov podrli leta 1990.
Prva črpalka, semafor in mafijski obračun
Da je bila Gosposvetska cesta res pomembna vpadnica, priča tudi to, da je bila tam pred gostilno Slamič ena prvih bencinskih črpalk v Ljubljani, na križišču pred Delavskim domom pa prvi semafor v mestu. Cesta se je tudi začela in končala z gostilno: na eni strani je bil Figovec, na drugi strani, tam kjer je zdaj hotel Lev, pa je stala Krčma pri novem svetu, v kateri se je rodil znameniti slovenski dramatik Ivan Mrak. V ulici je bilo pred desetletji tudi nekaj sumljivih lokalov, ki so med Ljubljančani zasloveli predvsem po mafijskih obračunih.
Nostalgija po nekdanjih trgovinah
Poleg že omenjenega Figovca Gosposvetska cesta zdaj ponuja le še azijski bistro in trenutno zaprt obrat hitre prehrane, v katerem se najemniki menjajo kot letna moda – v njem je bila že prodajalna ocvrtih piščancev, makedonskih hamburgerjev in nazadnje armenskega kruha. Gosposvetska cesta je očitno premalo prehodna, da bi zagotovila dovolj ljubiteljev hitre prehrane in kupcev butikom. »Slučajno sem na tej ulici. Do banke na Miklošičevi sem skočila in sem se spomnila, da lahko parkiram v Tivoliju,« je dejala Metka Kernič, ki stanuje za Bežigradom. »Res se ne spominjam, kdaj sem nazadnje hodila po tej ulici. Z avtom sem se peljala, peš pa… hm, mogoče, ko je bila knjižnica še v Delavskem domu?« Dodala je še, da niti ne ve, kakšne trgovine so v ulici, ker tam nikoli ne kupuje.
Na sploh se zdi, da se Ljubljančani bolj kot po trgovinah, ki so zdaj, ulice spominjajo po tistih, ki so tam bile. »Lovec je bil tam na vogalu, kjer so imeli res dobre nože. Pa Semenarna je imela veliko trgovino. Pa seveda letalske vozovnice za Adrio Airways smo kupovali tamle v tistem lokalu, ki je zdaj zaprt,« se je spominjal gospod Janez, ki pravi, da v trgovinah na Gosposvetski cesti ne kupuje, razen v tehnični trgovini na vogalu pred hotelom Lev, kdaj pa kdaj kupi kakšno malenkost.
Prenovljena Gosposvetska cesta je tako brez dvoma prikupna, vprašanje pa je, ali bo zdaj popolnoma opustela ulica tudi zaživela.
