Na notranjem dvorišču hiše na Mestnem trgu, odmaknjenem od turistične gneče, ki se v zadnjih mesecih zgrinja v središču mesta, se ena od vrat odpirajo v goslarski atelje. V miren, v les obdan prostor z razstavljenim starim orodjem. Mojster Jože Šobar v njem izdeluje, popravlja in obnavlja inštrumente zadnjih enajst let, še pred tem je v sosednji hiši delal pri znamenitem ljubljanskem goslarju, profesorju in violinistu Vilimu Demšarju. Pri njem se je učil in delal od sredine devetdesetih let.
Šobar je odraščal v Ribnici, v deželi suhorobarske obrti in lončarstva, vendar sam ni iz obrtniške družine. Za mizarja se je izučil v srednji šoli v Kočevju, kjer je že v prvem letniku spoznal mentorja Vlada Nunčiča, ki je bil po njegovih besedah iz drugačnega testa. »Ukvarjal se je z glasbili in zanj sem delal intarzije,« je sodelovanje opisal goslar, ki se je v nasprotju s svojimi srednješolskimi sošolci, ki so za zaključni izpit izdelali omare, lotil violine. Nunčič ga je zato napotil k Vilimu Demšarju v Ljubljano po pomoč. »Teta me je peljala k Demšarju, ki me je sprejel in rekel, da mi bo pomagal.«
Šobar je uspešno opravil zaključni izpit, Demšar pa je v njem prepoznal talent in veliko motivacijo za goslarstvo. »Konec poletja me je poklical k sosedom, ker doma nismo imeli stacionarnega telefona, in mi rekel, da če želim, lahko pridem k njemu delat. Takoj sem začel. Bil mi je kot drugi oče, cele dneve sem bil z njim v ateljeju in črpal znanje ter ga sčasoma tudi nadgrajeval.« Demšar je imel atelje na Mestnem trgu, dokler se ni preselil na Prule, kjer še vedno dela njegov nečak.
Odločitev za lastni atelje
Po dvajsetih letih dela pri Demšarju se je Šobar leta 2015 odločil, da je čas za samostojni korak. »Vilim je imel svoj način dela in filozofijo, kar se je začelo na koncu križati z mojim pogledom. Velik poudarek posvečam detajlom, zelo sem natančen in rad kompliciram. Demšar je bolj poenostavil stvari, kar je vse prav in lepo, le drugače,« je dejal Šobar, ki se je s svojo delavnico vrnil na kraj, kjer je kot obrtnik začel.
Izdeluje godala, brenkala in edini v Sloveniji loke. Kar je še bolj specifično področje, je dejal. »Ne znam razložiti, kaj me je pritegnilo, da sem se temu posvetil. A je zelo zanimivo, ker bi na prvi pogled lahko rekli, da gre le za neko palico, vendar je zelo pomembna za zvok. V enem od intervjujev je znani violinist Igor Ozim dejal, da je lok pomembnejši kot violina. Če imaš slabo violino in dober lok, glasbenik lahko še kaj naredi, obratno ne,« je dejal goslar.
Loke izdeluje iz zaščitenega brazilskega lesa pernambuk in sibirske žime. »Težko je opisati, v čem je stvar. Pri violini je več komponent – oblika, debelina, struke in lak. Več dejavnikov vpliva na kakovosten ton, pri loku sta le palica in žima namazani s kolofonijo, ki luske žime dvigne, da grabijo struno,« je razložil goslar, ki je svet izdelovanja lokov raziskal sam.
Kar zadeva izdelovanje inštrumentov, je dejal, da vsak najde svojo smer in da veliko stvari delaš po občutku – kakšna bo krivulja, debelina in še vse drugo, s ciljem, da bo dobro zvenelo. »Z naročnikom se natančno pogovoriva, kakšne želje ima, še posebno na koncu, ko delam kobilico in dušo denimo violine, kar je palčka v notranjosti inštrumenta, s katero zaokrožiš ton in je tako zelo pomembna. Obvladati pa moraš več stvari,« je še nadaljeval sogovornik. »Začne se že pri izbiri smrekovega in javorjevega lesa, ki ga pet let sušiš. Starejši ko je, boljši je, poleg tega mora biti ob pravem času posekan, in sicer pozimi, ker ima najmanj soka v sebi.« To o zimski sečnji je že stara modrost, ki izvira iz gradnje konstrukcij za strehe.
Goslar Šobar pri izdelovanju inštrumentov sledi klasičnim metodam. Vse naredi ročno, za violino, ki je z rednim servisiranjem lahko v uporabi od 300 do 400 let, porabi približno 250 ur dela in za violončelo še enkrat več. Za detajle, ki jih ima tako rad, pa je dejal, da je zanj to že poteza, ki jo pustiš z dletom ali pilo. »Da se vidi, da gre za ročno delo. Ko gledaš violino, je videti kot risba. Poznavalec takoj prepozna postopek, s katerim si jo izdelal.« Pri tem je dodal, da ima za vsak postopek svoje orodje. Prisega pa na staro kovaško in rezbarsko orodje, ki je »čisto nekaj drugega kot sodobno. In z dobrim orodjem si olajšaš delo.«
Zanj številka ena violine s podpisom Guarneri
Kar zadeva prvovrstne violine, je Šobar dejal, da čeprav nekateri trdijo, da so znamenite klasične mojstre presegli nekateri sodobni goslarji, so zanj še vedno številka ena violine s podpisom slavne družine mojstrov Guarneri iz Cremone, ki so v 17. in 18. stoletju izdelovali vrhunska godala. Te imajo poleg Stradivarijevih svetovni sloves in dosegajo vrtoglave cene. »Mojster Giuseppe Guarneri del Gesù je bil poseben človek. Antonio Stradivari je že tekom svojega življenja drago prodajal svoje inštrumente, medtem ko je Guarneri živel bolj skromno in imel tudi gostilno. Delal je fenomenalno zveneče violine, medtem ko ga je v natančnosti prekašal Stradivari,« je poudaril Šobar. Povedal je tudi, da ko popravlja, izdeluje loke ali inštrument, v njegovi delavnici zveni tišina ali klasična glasba. Največ izdeluje lokov, sledijo popravila in zatem izdelava inštrumentov.
V Ljubljani le še sprejemnica, novi atelje v Ribnici
Vendar pa Šobarjev goslarski atelje ne bo več dolgo domoval v Ljubljani. »Obupal sem zaradi logistike, težkega dostopa in ker imam rad mir, v središču mesta pa je vse preveč hrupa in gneče. Ko sem na Mestnem trgu začel delati pri Demšarju, so tu resda še vozili avtomobili, vendar ni bilo toliko turistov in gneče. Zdaj je vsega preveč in skupine zasedajo ulice, da ne moreš mimo … Poleg tega tu v ateljeju nimam prave svetlobe. Demšar je sicer pravil, da mora biti delavnica zatemnjena in delovno polje osvetljeno z lučmi, vendar meni to ne ustreza. Raje imam naravno svetlobo, če moram za izdelavo detajlov videti sence, pa prostor zatemnim in prižgem luč.«
Naravno svetlobo, ki osvetljuje delovni pult, pa ima goslar v novem ateljeju, ki si ga je ustvaril v hiši v Polzelu pri Velikih Laščah. V Ljubljani ima tako zadnji čas le še sprejemnico, ki pa tudi ne bo več dolgo delovala, zgolj še kakšno leto ali dve, ko bo svoje delo v celoti preselil na novo lokacijo. Središče Ljubljane pa bo tako ostalo brez še enega obrtniškega, ustvarjalnega, lokalnega in karakternega prostora.