Ko človek vstopi v atelje Mojce Žalik na kamniški Šutni, pride v drugačen svet. Svet bele gline, živih barv in risb, ki na prvi pogled delujejo otroško preprosto, a v sebi nosijo desetletja izkušenj, raziskovanja in poguma. To je njen »narobe svet« – svet, kjer napačne poti pogosto vodijo do najbolj pravih rešitev.
V soboto zgodaj popoldne je bila Šutna drugačna, kot jo opisujejo domačini. Namesto tišine in zaprtih vrat je ulica zadihala z obiskovalci, turisti in radovednimi pogledi. »Turisti so kot muhe enodnevnice,« pove Žalikova z značilno neposrednostjo. »Živijo me domači ljudje, okoliški – od ust do ust, to še vedno deluje.«
Sediva na klopci nasproti cerkvenega zvonika, ki ni le kos uličnega pohištva, temveč zgodba skupnosti. Nastala je v sodelovanju devetih ustvarjalcev, ki jih povezuje glina. Vsaka ploščica je ročno izdelana in poslikana, od prvega stika z mokro glino do končnega žganja. »To je bil res pravi društveni projekt,« se spominja med srebanjem kave iz lončka, ki ni bil popoln in zato ni romal na prodajno polico. Nato pogovor nadaljuje o klopci, ki so jo med tem za fotografijo za instagram že zasedli turisti. »Od prvega dne, ko smo začeli, do zadnjega, ko smo jo morali spraviti ven – delali smo jo znotraj, potem pa ugotovili, da je pretežka.« Klop danes ni le prostor za fotografiranje in počitek, temveč simbol povezovanja. »Tukaj se dobivamo, debatiramo, ustvarjamo. Glina nas povezuje,« pravi in doda z nasmehom: »Pozimi pravimo, da 'ličkamo koruzo' – družimo se, delamo, ustvarjamo.«
Od Ljubljane do Kamnika: pot, ki jo je oblikovalo življenje
Čeprav jo danes tesno povezujemo s Kamnikom, je Mojca Žalik dolga leta živela v Ljubljani. »42 let sem živela v Ljubljani, potem pa me je življenje začelo malo nositi okrog,« pripoveduje. V Kamnik jo je najprej pripeljala pot, nato pa je tu ostala. »Šutna mi je bila vedno všeč, ima svoj mir, svoj 'vajb'. Za delo mi to ustreza,« pove. Delavnico je imela nekoč v Tacnu, a je bilo vsakodnevno vožnjo vse težje usklajevati. Danes živi in ustvarja v prostoru, kjer se delo in življenje prepletata.
Njena keramika je prepoznavna. Risba, ki spominja na svinčnik, in barve, ki se obnašajo kot akvarel, ustvarjajo občutek lahkotnosti. A pot do tega izraza ni bila premočrtna. »Če bi morala 20 let delati eno in isto, bi znorela,« pove brez olepševanja. »Ko enkrat ne delaš več iz sebe, je konec.« Prav zato se njen opus nenehno spreminja – od značilnih poslikanih skodelic do eksperimentiranja z novimi tehnikami, kot je tehnika žganja keramike raku. Ustvarjanje zanjo ni rutina, temveč nuja. »Moram odkrivati. Vedno nekaj novega.«
Med tradicijo in uporom: potičnik kot zgodba
Posebno mesto v njenem ustvarjanju ima slovenska potičnica. Ne le kot izdelek, temveč kot zgodba, ki jo Mojca Žalik prenaša naprej skozi delavnice. »Ljudje pridejo kot popolni laiki in naredijo svoj pekač za potico,« razlaga. »V parametrih, ki jih določa zaščita slovenskega potičnika.« Pri tem ne gre zgolj za tehniko, temveč za razumevanje tradicije. Potičnik ima svoje zakonitosti – od oblike do reber, ki morajo biti pravokotna na dno. »To so stvari, ki jih ljudje ne poznajo, pa se mi zdi pomembno, da jih,« pravi. A tudi tukaj ostaja zvesta sebi. Tradicija je izhodišče, ne omejitev. »Imam drugačen pogled na svet. Mainstreama ne vidim in ga niti ne želim.«
Ob pogovoru hitro postane jasno, da rokodelka ne ustvarja le predmetov, temveč odnose – do materiala, do prostora in do ljudi. Njena delavnica na Šutni je odprta, pretočna, skorajda dnevna soba ustvarjalnosti, kamor lahko obiskovalec vstopi brez zadržkov. »Ljudje danes zelo potrebujejo stik z nečim resničnim,« razmišlja. »Veliko je virtualnega, tukaj pa vidijo, kako nekaj nastaja iz nič – iz gline.«
Atelje kot prostor srečevanj in prihodnosti
Atelje na Šutni je tudi prostor srečevanj. Ob sobotah dopoldne ga napolnijo otroci, medtem ko starši odidejo na kavo. »Otroci so tukaj, mama in oče pa lahko skočita na tržnico, na kavo,« pove v smehu. Organizirajo tudi delavnice za odrasle – od rojstnodnevnih druženj do timbildingov. »Danes temu rečejo timbilding, včasih so bile to sindikalne zabave,« doda hudomušno.
Po koroni se je način dela spremenil. »Ni več velikih skupin, ampak pridejo prijateljice, družine, manjši kolektivi,« razlaga. Takšni obiski pogosto prerastejo v intimne izkušnje, kjer ustvarjanje postane način sprostitve in povezovanja. Pomemben del njenega dela je tudi prenos znanja. »Želim jih malo 'zastrupiti' z glino,« pove o delu z mladimi. »Da začutijo, kako je, ko nekaj narediš sam – od začetka do konca.« Prepričana je, da prav takšne izkušnje ostanejo za vedno.
Čeprav se svet rokodelstva spreminja – sejmi izgubljajo pomen, splet prevzema prodajo – sogovornica ostaja zvesta neposrednemu stiku. »To ni blago za spletno trgovino. Ljudje morajo to videti, prijeti v roke.« Tudi turisti so del njenega vsakdana, a jih vidi predvsem kot opazovalce procesa. »Radi gledajo, kako delam. Pogosto me med delom tudi fotografirajo,« pove. »Včasih imam občutek, da bi lahko zaračunala že to, da me gledajo,« doda v smehu. A njen fokus ostaja drugje – pri ljudeh, ki se vračajo.
Na Šutni, kjer je nekoč vrvelo obrtnikov, danes vztraja le še peščica ustvarjalcev. A prav zaradi takih posameznikov, kot je Žalikova, ulica še vedno diha. In ko sediva na klopci, ki jo je soustvarila skupnost, postane jasno: njen »narobe svet« ni le osebna filozofija, temveč njen način življenja, o katerem smo dobro uro tudi govorili. Svet, kjer se ustvarjanje, skupnost in iskrenost prepletajo v nekaj, kar je danes redko, a zato toliko bolj dragoceno.