Galerijo Lala je leta 1987 ustanovila leta 2023 preminula Lilijana Kenda - Lala, po kateri galerija nosi ime. Najprej je delovala na Tavčarjevi ulici, dokler se ni v začetku devetdesetih let preselila na sedanjo lokacijo na Židovski ulici, kjer se je nato ljubljanska galeristka leta 2009 združila s koprsko galerijsko družino Žbona. »Mama je v Kopru vodila galerijo, ki sem jo konec devetdesetih let prevzel, in vse od začetka smo odlično sodelovali z galerijo Lala. Z združevanjem galerij smo začeli z Lalinim pokojnim sinom Grego,« je zgodovino zasebne razstavno-prodajane galerije strnil njen sedanji vodja Boris Žbona, ki je tudi sam zbiratelj. »S tem sem, tako kot z galerijo, odrasel,« je dejal galerist, ki prihaja iz umetniške družine.
Njegov oče je bil zdravnik in slikar, veliko sorodnikov pa je bilo ali so bolj ali manj znani umetniki ali pa so povezani z umetnostjo, »že od pradedka naprej, ki je bil zbiratelj in mecen Toneta Kralja«. In družinska hiša je bila že vse od konca prve svetovne vojne vedno polna umetnin. Tudi danes galeristova mama živi obkrožena z umetniškimi deli in slike zasedajo vse stene ter za vse niti ni prostora. Poleg tega je, kot je dejal sogovornik, zbirka živa stvar; slike seliš po prostorih, obesiš eno, jo morda zamenjaš in prestaviš. In tako »uživaš v njih«, se je ob tem sogovornik spomnil Lalinih besed. »Ko je kdo rekel, da ni nič dobil od slike, mu je Lala vedno odgovorila, da je užival v njej.«
Slike Zorana Mušiča pa so tiste, ki sogovornika od nekdaj prepričajo. »Te so zame osebno nekaj najlepšega, vendar so zelo drage. A te napolnijo že njegove grafike, ki stanejo od nekaj sto do par tisoč evrov in so tako bolj dosegljive. V spalnici imam Mušičevo grafiko ribiške mreže, ki jo pogledam vsako jutro, in tega pogleda se še nisem naveličal,« je dejal galerist.
Naklonjenost Mušičevemu delu
Umetnine Zorana Mušiča so del prodajnega programa galerije Lala, kjer trenutno visi tudi ena od njegovih slik mrtvaka iz cikla Nismo poslednji. In ni prvič, da so prav to vrhunsko sliko prodali v Žbonovi galeriji. »K nam se veliko slik, ki smo jih prodali, čez čas ponovno vrne v prodajo. V prvem galerijskem prostoru zdaj visi Mušičeva slika, ki smo jo pred časom prodali za približno 200.000 evrov. Ker se je je lastnik naveličal, kot je dejal, jo je prišel prodat in brez problema smo jo prodali za več, kot je bila tedaj kupljena, čeprav pravijo, da je trg z Mušičevimi deli slab,« je povedal galerist. In dodal, da za »izjemne, lepe, velike, mogočne, pomembne galerijske umetnine ne galerist in ne zbiratelj nimata velikokrat v življenju možnosti nakupa. Največkrat to pri posamezni sliki doživiš enkrat v življenju, saj ko je enkrat delo spet prodano, kljub vsemu največkrat dolgo traja, da pride ponovno na trg. Čeprav se na trgu, ki je živa stvar, lahko zgodi vse. Konča se, ko umetnino odkupi muzej.« Ob tem je Žbona za umetnine še dejal, da poleg estetske vrednosti in kulturne vrednote njihov nakup vedno pomeni tudi investicijo. »Dolgoročno je vsaka slika investicija, vprašanje je, kdaj jo prodaš.«
Poleti je osrednje delo pakiranje
Brez presenečenj so tudi v galeriji Lala kupci tako slovenski zbiratelji in ljubitelji umetnosti kot tudi nekaj tujcev. Zadnja leta je med kupci poleti kar nekaj turistov, kar se po Žbonovih besedah zgodi v valovih. Nekaj del zapored kupijo Američani, nato recimo Italijani in podobno. In kot je še dejal sogovornik, je poleti njihova osrednja dejavnost v galeriji pakiranje slik v pakete, ki jih pošiljajo po vsem svetu. »Ni kontinenta, ki ga ne bi dosegli z našimi škatlami. Turisti kupujejo večinoma slike mladih umetnikov, od uveljavljenih slovenskih avtorjev pa večinoma grafike. Pri turistih nakup težko preseže 10.000 evrov, gibljejo se do 5000 evrov, čeprav se nam je zgodilo, da smo tudi turistu že prodali sliko za 47.000 evrov. Videl jo je, se zaljubil in jo prišel dvakrat, trikrat pogledat ter jo nato kupil. Sploh ga ni zanimalo, kdo je avtor.« Slika je bila delo Gojmirja Antona Kosa.
Sicer pa v galeriji Lala nimajo tihe prodaje ali predprodaje, kot tudi ne spletne prodaje, saj Žbona v slednjo ne verjame, četudi gre za umetnino, katere avtorja poznaš. »Najboljši je obisk galerije in ogled dela v živo, to verjamem kot zbiratelj in galerist. Ljudje v našo galerijo redno prihajajo in si ogledujejo dela, ki so naprodaj, tudi zbiratelji so se na to navadili. Tudi ko gre za iskano delo – kdo smo mi, da bi odločali, kdo ga bo kupil, če bi ga denimo komu prej ponudili?« je izpostavil galerist.
Razstave in prodaje mladih avtorjev
Nabor avtorjev in njihovih del je v galeriji Lala širok: od slovenskih klasikov do mlajših avtorjev in avtoric. V prostoru zraven prodajnega imajo tudi razstavni prostor za mlade umetnike, galerijo Exarte, kjer je trenutno na ogled razstava Prisila sodobnega / Riba je mrtva avtorja Patrika Dvorščaka, s poezijo Tima Januške. »Naredimo od 10 do 15 razstav na leto, s katerimi pomagamo mladim umetnikom pri vstopu na trg. Med njimi je približno eden na leto, ki je tako uspešen pri prodaji, da ga začnemo zastopati v galeriji Lala.« Med mladimi umetniki, ki so jih v zadnjih letih prevzeli v prodajo, so Patrik Dvorščak, Bor Šparemblek in Ivana Hostnik. »Edini avtor, ki ga imamo ekskluzivno, je Simon Kajtna. Lala ga je začela zastopati že takoj po akademiji,« je o avtorju, ki je z galerijo začel sodelovati že v devetdesetih letih kot mlad umetnik, povedal Žbona.
Okvirji, pomemben del slike
Med pomembnimi zunanjimi sodelavci galerije so tudi izdelovalci okvirjev. Okvirji so pomemben del slike, umetnino zaokrožijo, je poudaril galerist in pri tem dejal, da če izbiro okvirja prevzame sam, se tega loti zelo premišljeno. »Za vprašanje, kakšen okvir gre na posamezno delo, si vzamem čas,« je dejal sogovornik in ob tem po galeriji pokazal različne masivne istrske, italijanske okvirje, kot tudi moderno sliko v originalnem okvirju iz 18. stoletja, ki daje močan vizualni poudarek. Vendar, kot je še povedal Žbona, v vseh teh 30 letih, kar vodi galerijo, med izdelovalci okvirjev niso našli stalnega partnerja. »Z vsakim se je kaj zgodilo, tudi to, da so nekateri sliko uničili.«