Fotograf Peter Naglič je bil samouk, ki je beležil vse okrog sebe, kar je pritegnilo njegovo pozornost. Po mnenju ene od avtorjev aktualne razstave Fotograf: fotografska dediščina Petra Nagliča v SEM in direktorice Galerije Fotografije Barbare Čeferin, ki je za razstavo opravila izbor fotografij, se prvine reportažne fotografije kažejo na primer v njegovih fotografijah, ko je spremljal prvo vseslovensko romanje v Jeruzalem leta 1910, med prvo svetovno vojno na ljubljanskem gradu, pri beleženju evharističnega kongresa v Ljubljani leta 1935, izkopavanju mamuta v Nevljah leta 1938 ter gradbeni prenovi Ljubljane v 30. letih prejšnjega stoletja. Njegov opus razkriva, kakšno je bilo življenje v Ljubljani ter okoliških in tudi daljnih krajih pred sto leti.
Dokumentarec in razstava
Matjaž Šporar, vnuk Petra Nagliča, bedi nad dedkovo zapuščino in vodi Društvo Petra Nagliča. Ko je na tetinem podstrešju leta 1998 našel več kot deset tisoč fotografskih steklenih in poliestrskih negativov, ni imel prave predstave, kaj je sploh odkril. Odločil se je, da bo dedkovo delo ovrednotil. »Leta 2012 sem prišel v stik z novinarjem Družine, kjer so bile prvič objavljene dedove fotografije o romanju v Sveto deželo, in ta članek je videl tudi kustos iz SEM dr. Marko Frelih, ki je v njih takoj začutil neko globlje ozadje,« se spominja Šporar.
Kustos Miha Špiček, ki je tudi vodja dokumentacije v SEM, je imel med digitalizacijo v rokah prav vsakega od negativov. Pravi, da ga je zbirka prijetno presenetila, ker je zelo zgledno dokumentirana, kar je za muzej in etnologe dodana vrednost. »Lahko mu sledimo vse od začetnega obdobja, ko se je ukvarjal še s portretno fotografijo, mislim, da je tudi malo služil z njo, ker je imel svoj žig 'Peter Naglič/Fotografski Atelir/Šmarca pri Kamniku/Kranjsko', čeprav ga v uradnih registrih fotografov ni najti. Pozneje, ko sta skupaj z bratom po očetu prevzela ščetkarsko tovarno, za fotografiranje ni imel več toliko časa. Je pa fotografija ves čas ostala zelo pomembna v njegovem življenju.«
Zaokroženi fotografski cikli
Zaključena celota so fotografije iz prve svetovne vojne, ki jo je preživel na ljubljanskem gradu. Ni bil poklican na fronto, ampak je ostal v zaledju. »Ne vemo, ali zato, ker je znal fotografirati, ali zato, ker je imel znanje iz ščetarske obrti. Tako je bil na gradu nekakšen mojster, ki je učil obrti italijanske vojne ujetnike, krtače pa so se izdelovale za potrebe vojske. On je vse to tudi dokumentiral,« pravi kustos Špiček.
Za najpomembnejšega med vsemi zaključenimi opusi pa kustos izpostavlja njegovega najstarejšega iz leta 1910, v katerem je dokumentiral prvo vseslovensko romanje v Sveto deželo, kamor je potovalo kar 500 Slovencev, kar je bil tudi velik organizacijski zalogaj. Prej je fotografiral na steklene plošče, na romanju v Sveto deželo pa je prvič uporabil nitratne filme, kar je bilo za tako dolgo pot tudi lažje in bolj obvladljivo. Rad je hodil na verska romanja, pred tem je bil že v Lurdu, ampak ni imel s seboj fotoaparata, leta 1905 pa je bil v Rimu že s fotoaparatom.
Še ena njegova izredno pomembna celota je po mnenju kustosa tudi dokumentiranje gradbene prenove Ljubljane po prvi svetovni vojni, ko je začela dobivati značaj prestolnice in je arhitekt Jože Plečnik močno spreminjal njeno podobo. Naglič je redno hodil v Ljubljano, ker je imel službene poti, in vedno je imel s seboj tudi fotoaparat.
Plečnik in Naglič v vzporednih svetovih
Ana Porok, kustosinja iz Plečnikove hiše, je za potrebe aktualne razstave preletela vso Plečnikovo korespondenco, a omembe Nagliča ni našla, po čemer gre sklepati, da ni bil Plečnikov fotograf in da se verjetno sploh nista osebno poznala. Se je pa Plečnik na enem mestu pritoževal nad dejstvom, da nima dobrega fotografa, ki bi delal kakovostne fotografije. »Zagotovo ni govoril o Nagliču. Plečnik in Naglič sta bila v vzporednem svetu; Plečnikove gradbeno-projektne faze so bile kakovostno zabeležene, le da on za to ni vedel,« meni kustos Špiček. Obstaja pa fotografija, ko so prenavljali Šance, terase na grajskem griču, kjer so v prvem planu delavci z zemljino na vozičku, nad njimi na zgornji terasi pa stoji skupina ljudi, med katerimi je tudi silhueta gospoda s klobukom in brado, ki bi bil lahko Plečnik.
Fotografiral je denimo tudi gradnjo Nebotičnika, pri čemer vidimo, da okoli stavbe ni bilo delovnih odrov, kot bi jih postavili danes, temveč so imeli nekakšen premični stol, ki so ga selili naokrog. Na njegovih fotografijah je razpoznati, kako so med asfaltiranjem Ljubljane na tlakovce vlivali smolo, kakšne strojne naprave so uporabljali. Izjemno pomembna pa je tudi fotografija okolice NUK: še preden so postavili prve gradbene stolpe, je tam že stala Plečnikova trafika. Arhitekt je tja ni postavil šele proti koncu gradnje, kot se je domnevalo. Nagliču je bilo Plečnikovo delo očitno všeč, saj je denimo fotografiral tudi Žale in se večkrat vračal tudi k Plečnikovi cerkvi svetega Mihaela na Ljubljansko barje. Kustos pravi, da je slikal slovenske arhetipe, poleg NUK tudi narcise na Golici, izjemna je serija iz Planice.
Na razstavi v SEM so v dialog z Nagličem postavili fotografa Jožeta Suhadolnika, ki je v tehniki klasične analogne fotografije poustvaril pet avtorjevih motivov in jih sodobno interpretiral. Na ogled so postavljeni še mojstrovi fotoaparati, stojalo, studijska in temnična oprema, fotografski albumi.
