Na današnjem že sedmem zaporednem petkovem protestu se je zdelo, da so »zombiji« ponovno vstali od mrtvih. Protestniki so namreč, tako kot že na vseslovenskih ljudskih vstajah leta 2012 in 2013, ulice v središču Ljubljane zavzeli peš, med povorko pa je bilo mogoče videti lutko ogromnega okostnjaka in številne transparente proti vladi Janeza Janše.
Po približno osmih letih imamo torej v Sloveniji spet vlado pod vodstvom Janeza Janše, na ulicah pa množice protestnikov, ki zahtevajo njegov odstop. Vlada jim je tokrat namesto oznak »zombiji« in »levi fašisti« prilepila oznako »kaviar socialisti«, še prej pa »ljudožerci«. Ali gre torej res za vnovično zborovanje levice, ki se zgane le, ko se na oblast zavihti njen večni nasprotnik?
Njihova sporočila so jasna
Aktivist in politolog Andrej Pavlišič opozarja, da ne vstajniki ne kolesarji nikoli niso bili zgolj nasprotniki Janeza Janše. Prav tako nikoli niso bili plačani ali nastavljeni s strani levih in sredinskih strank, kar protestnikom radi očitajo na desnici. »Vstaje pred osmimi leti so bile vstaje ljudi, ki so jih krizni ukrepi vlade Boruta Pahorja in vlade Janeza Janše pustili na cedilu v času zmanjšanja socialnih in delavskih pravic med finančno krizo. Podobno je danes. Protesti so spontan odziv na vse bolj avtoritarne težnje oblasti, pri čemer si je treba naliti čistega vina: ukrepi pod vlado Marjana Šarca bi bili verjetno zelo podobni ukrepom Janeza Janše,« je opozoril.
Tisti, ki protestnikom očitajo, da nimajo programa, se motijo, pravi Pavlišič. »Protestniki imajo veliko zelo jasnih sporočil. Geslo 'narave ne damo za gradbeno jamo' je le eno od njih. Je referenca na napad, ki ga minister Andrej Vizjak izvaja nad okoljem.« Zahtevajo tudi krepitev javnega zdravstva, javnega šolstva, nasprotujejo nacionalizmu in militarizaciji, rasizmu…
Množica brez obraza
Del protestnikov, ki so na ulicah letos, je bil sicer najbrž na ulicah tudi pred osmimi leti. »Glavno gonilo upora je tisti del družbe, ki na ulicah že desetletja nasprotuje fašistoidni migrantski politiki, opozarja na kršenje pravic migrantskih delavcev, Romov, pripadnikov skupnosti LGBTQ in drugih marginaliziranih skupin,« je prepričan Pavlišič.
Razumevanje protestov zgolj kot protestov proti Janezu Janši je po njegovih besedah le voda na mlin levi in desni politični eliti, ki jima je skupno, da skušata utišati neodvisne glasove. V nasprotju z vstajami pred osmimi leti današnji protesti nimajo obraza ali izpostavljenih skupin, ki bi govorile v imenu protestnikov, kar pomeni, da se še nobeni skupini ni uspelo pozicionirati kot vodilni sili znotraj protestov. To pozdravlja tudi Sanja Fidler iz skupine Protestival. »Danes protestniki sporočajo, da ne potrebujejo ljudi, ki bi predstavljali njihov glas. Mi vsi smo edini upravičeni, da govorimo zase,« je dejala Fidlerjeva.
Past, da ne dosežejo učinka
Profesor sociologije z ljubljanske filozofske fakultete Damjan Mandelc, ki se je v času vseslovenskih ljudskih vstaj tudi sam izpostavil kot eden od glasov protestniškega gibanja, pozdravlja tovrstno decentralizacijo protestov. A ob tem opozarja, da raznolika in nepovezana množica protestnikov težko doseže svoj cilj. Gre za dvorezni meč, pravi. »Če ni jasnega sporočila, ni učinka protestov.« A hkrati drži tudi, je pristavil, da izpostavljanje jasnega sporočila in posameznih protestnikov, ki predstavljajo gibanje, hitro spodbudi notranje razdore. Tik pred zaključkom redakcije je zakrožila informacija, da je policija aretirala skupino osmih protestnikov, med katerimi je bil režiser Jaša Jenull.
