Kulturna četrt Soteska bo med 2. in 6. junijem znova za nekaj dni postala prostor umetnosti, skupnosti in spontanih srečanj. Festival skupnosti SoteskaOpen 2026, ki ga Gledališče Glej skupaj s partnerji pripravlja že sedmo leto zapored, bo tudi letos oživil Gregorčičevo ulico, Sotesko in širše območje med Slovensko, Vegovo in Rimsko ulico ter javni prostor spremenil v odprto prizorišče kulturnega dogajanja. Toda organizatorji poudarjajo, da SoteskaOpen ni zgolj festival dogodkov, predstav ali koncertov. Gre predvsem za ustvarjanje prostora, kjer se ljudje lahko za trenutek ustavijo, srečajo in začutijo mesto drugače.
»Spomnim se, da je v času lanskega festivala vselej nekdo skakljal po na tleh narisanem ristancu, ki je kraljeval na Gregorčičevi ulici. Poleg njega je bila prava zvezda festivala tudi pingpong miza, ki je bila skoraj vedno zasedena,« se spominja Paulina Pia Rogač iz organizacijske ekipe festivala. Prav ti majhni, skoraj vsakdanji prizori po njenem mnenju najbolje povedo, kaj SoteskaOpen v resnici pomeni. »Na hitre partije med odmori smo prihajali tako tisti, ki v Soteski delamo, kot tudi sosedje in naključni mimoidoči. Gre za povsem preprosti in igrivi gesti, a zdi se mi, da nosita veliko sporočilnost. Govorita o tem, da se ljudje v prostoru počutijo dovolj sproščeno, da si ga prisvojijo po svoje – da se ustavijo, igrajo, posedijo ali zgolj opazujejo dogajanje.«
Po njenem mnenju prav takšni trenutki razkrivajo bistvo skupnosti. »Da se ljudje počutijo udobno tudi med neznanci, saj se prav v takšnih drobnih srečanjih učimo sobivanja. Skupnost ni nekaj samoumevnega, ampak nekaj, kar nenehno vadimo.«
Mesto na preizkušnji
Letošnja edicija festivala nosi naslov Mesto na preizkušnji in odpira nov dvoletni vsebinski lok Pravica do domišljije, v okviru katerega bodo organizatorji raziskovali vprašanja sodobnega mestnega življenja, javnega prostora in skupnosti. Rogačeva poudarja, da letošnja tema ne ponuja enoznačnih odgovorov, temveč odpira prostor za različne poglede na življenje v mestu.
»Letošnja tema se v programu ne pojavlja kot enoten odgovor, temveč kot skupek različnih pogledov na vprašanje, kaj danes pomeni živeti skupaj v mestu. Vsak sodelujoči je tematiko premislil na svoj način in jo prevedel v svoj medij, prakso ali izkušnjo.«
Festival bo zato tudi letos združeval različne umetniške forme, pogovore in skupnostne dogodke. Dijaki in dijakinje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana bodo na Gregorčičevi ulici predstavili razstavo Mikro »narava« – prostorska izkušnja, ki skozi fotografsko-intermedijsko formo raziskuje koncept narave v odnosu do mesta. Pomemben del programa bo tudi diskurzivni dogodek Soteska pripoveduje: Kako prisluhnemo prostorom?, kjer bodo ustvarjalci in raziskovalci javnega prostora razmišljali o tem, kako nastajajo projekti, ki izhajajo iz prostora in ljudi.
»Zdi se nam, da smo kot družba pogosto na preizkušnji ravno v sposobnosti srečevanja, poslušanja in sobivanja z ljudmi, ki so drugačni od nas ali jih sploh ne poznamo. Zato velik del programa namenjamo ustvarjanju priložnosti za druženje, skupne izkušnje in neformalne pogovore.«
Naključen pogovor, iz katerega je nastal nov projekt
Prav iz spontanih srečanj in pogovorov je po besedah organizatorjev nastal tudi eden novejših festivalskih projektov – Soteska pripoveduje. Rogačeva se spominja obiskovalca, ki se je lani udeležil vodenega sprehoda po Kulturni četrti Soteska in s svojimi vprašanji odprl povsem novo smer razmišljanja. »Med pogovorom je pokazal veliko zanimanje za zgodovino prostora in z nekaj vprašanji ponovno obudil našo dolgoletno željo, da bi se bolj poglobljeno posvetili zgodbam te četrti.«
Iz tega se je kasneje razvil projekt zbiranja spominov, anekdot in pričevanj o življenju na Gregorčičevi ulici in v njeni okolici – od zgodb o nekdanjih trgovinicah, starem Šumiju in lokalih, kamor so zahajali študentje, do povsem osebnih spominov prebivalcev in obiskovalcev. »Najbolj dragoceno pri tem pa je, da se omenjen gospod ni ustavil pri enem dogodku. Tako on kot še nekateri drugi, ki so na festival sprva zavili povsem naključno, so se kasneje vračali tudi na druge dogodke. Lepo je videti obraze, ki se ponovno pojavijo, tudi po festivalskem času, saj je to morda najbolj iskren pokazatelj, da se je med ljudmi in prostorom vzpostavila povezava.«
Skupnosti ni mogoče ustvariti
na ukaz
SoteskaOpen temelji na sodelovanju številnih posameznikov, umetnikov, organizacij, prebivalcev in obiskovalcev. Prav delo z ljudmi je po besedah Rogačeve najbolj navdihujoč in hkrati najbolj zahteven del festivala. »Pri delu z ljudmi me najbolj navdihuje to, da stvari skoraj nikoli ne ostanejo takšne, kot si si jih zamislil na začetku. Ko se sreča več pogledov, izkušenj in idej, pogosto nastane nekaj, česar posameznik sam ne bi mogel predvideti.« Po drugi strani opozarja, da skupnosti ni mogoče ustvariti na silo ali čez noč.
»Skupnosti ni mogoče ustvariti na ukaz. Gradi se počasi, skozi zaupanje, ponavljajoča se srečanja in pogosto tudi skozi stvari, katerih učinke opazimo šele čez čas. Delo z ljudmi zahteva potrpežljivost in pripravljenost, da včasih narediš korak nazaj ter pustiš prostor, da se stvari razvijejo po svoje.« Tudi zato organizatorji festival razumejo predvsem kot prostor možnosti – prostor, kjer lahko nastanejo novi odnosi, pogovori in skupne izkušnje.
Prostor, ki za nekaj dni zaživi drugače
Kako bi SoteskaOpen opisala nekomu, ki festivala še nikoli ni obiskal? »Pisane zastavice nad ulico, kavč na pločniku, krace kred na tleh. Gre za sončno popoldne, ko na sprehodu nepričakovano opaziš, da prostor, ki ga sicer dobro poznaš, diha, se sliši in živi povsem drugače.« Morda najboljša metafora festivala ostaja prav miza za namizni tenis, ki jo omenja tudi sama. »Zanjo sta vedno potrebna vsaj dva človeka. Sama po sebi ne pomeni ničesar, v odnosu pa ustvari igro. In SoteskaOpen je v veliki meri prav to: prostor, kjer se skozi drobna srečanja za nekaj dni vzpostavijo novi odnosi, pogovori in skupne izkušnje.«
Seveda pa si organizatorji želijo, da bi obiskovalci po festivalu odnesli s seboj občutek, da skupnost ni omejena le na naše prijatelje in najbližje, ampak da jo sestavljajo tudi sosedje, mimoidoči in ljudje, s katerimi si vsakodnevno delimo mesto. Po njihovem mnenju prav majhni trenutki povezanosti ustvarjajo bolj odprto, človeško in živo mesto. »Če obiskovalci odidejo z nekoliko več radovednosti do prostora, v katerem živijo, in z nekoliko več zaupanja v ljudi, s katerimi si ga delijo, se nam zdi, da je festival dosegel svoj namen.«