V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zakonodaja spremenila in so se, podobno kot že prej kmetje in delavci, lahko v zadruge združevali tudi kulturni delavci, je nastala znamenita ljubljanska galerija Equrna. Oblikovala se je kot trajna delovna skupnost samostojnih kulturnih delavcev, skupaj s 46 umetniki in umetnicami sta jo ustanovili in vodili Taja Vidmar Brejc in Marjeta Marinčič, ki sta že pred tem imeli izkušnje z galerijskim delom.
Kot je pojasnil njen sedanji vodja, sin galeristke Taje Brejc Vidmar in umetnostnega zgodovinarja ter likovnega kritika Tomaža Brejca, Arne Brejc, je Equrna izhajala iz potrebe po razstavnem prostoru in trženju del močne generacije mladih umetnikov, ki je v tistih letih končala akademijo.
Na začetku je Equrna, ki je bila vse od nastanka razstavno-prodajna galerija in to ostaja še danes, gostovala na različnih lokacijah. »Najprej je Taja del stanovanja v prvem nadstropju na Dvorakovi 8, kjer smo živeli, preuredila v galerijo in tako je Equrna na začetku delovala tam. Poleg tega je Equrna prodajne razstave prirejala tudi v prostorih hotela Slon in drugod. Nato je Taja s pomočjo kulturne skupnosti našla obstoječe prostore na Gregorčičevi, kjer je bilo tedaj skladišče, izvorno pa je bila v hiši konjušnica iz časa Ilirskih provinc,« je preteklost opisal galerist Brejc.
Prvo razstavo so v stalnih prostorih Equrne odprli 27. novembra 1984, razstavljala pa je skupina umetnikov ustanovnega odbora galerije, med katerimi so bili Tugo Šušnik, Metka Krašovec, Živko Marušič, Duba Samobolec, Marko Pogačnik, Tone Lapajne in številni drugi. »Čeprav je bila galerija skupna last vseh umetnikov in galeristk, ki so jo ustanovili, so se preživljali s prodajo umetnin, se prijavljali na razpise in se udeleževali umetnostnih sejmov. V tem smislu smo bili prva galerija pri nas, ki je nastala po vzoru zahodnih zasebnih prodajnih galerij, ki zastopajo umetnike,« je še razložil Brejc. Equrna je v osemdesetih in devetdesetih letih sodelovala na pomembnih mednarodnih umetnostnih sejmih v Los Angelesu, Chicagu, Baslu, Bruslju, Madridu, Bologni in Berlinu. Pri čemer je Taja Brejc Vidmar ugotavljala, da se je bilo s slikami težje umestiti na mednarodni umetnostni trg, ker so prihajali iz vzhodnega bloka, ki je v tistih letih veljal za prostor dobre konceptualne umetnosti in ne toliko slikarstva.
Osredotočenost na sodobne avtorje
V devetdesetih letih so v novih družbenih časih prišli tudi novi časi za galerijo. Equrna se je privatizirala. »Od začetka in vse do danes pa je programsko izhodišče galerije ostalo enako, to je osredotočenost na sodobne, predvsem mlade slovenske avtorje in delovanje na primarnem likovnem trgu. To pomeni, da umetnine, ki jih prodajamo, praviloma pridejo neposredno od avtorja ali umetnika, ki ga zastopamo, ali pa od lastnika, ki jo je v preteklosti kupil v naši galeriji,« je pojasnil Brejc. Ter v zvezi z usmerjenostjo Equrne še dejal, da so vedno sledili trendom na področju likovne umetnosti oziroma te tudi ustvarjali ter je tako galerija od nekdaj bila v koraku s časom. »Čeprav smo osredotočeni na slikarstvo, smo odprti za vse vrste likovne umetnosti. Predvsem nas zanimajo tendence, ki se pojavljajo s prihajajočimi generacijami; dela, ki so vizualno in vsebinsko zanimiva ter se v njih prepletata avtorstvo, individualnost in osebni talent.«
Znamenita umetnostna in družabna točka
Preteklost galerije Equrna pa priča tudi o tem, kako je vse od odprtja tega kulturnega prostora na stalni lokaciji v Gregorčičevi ulici to bil viden družabni prostor. Odprtja razstav v Equrni so bila znamenita, na njih se je trla ljubljanska kulturniška in širša intelektualna scena. »Taja je imela zelo rada ljudi in zdelo se ji je pomembno, da so prišli v galerijo ter uživali v umetninah. Galerijo je poznalo veliko ljudi in obiskovalo jo je tudi veliko zbirateljev. Od tod tudi ideja, da je Equrna likovna dnevna soba Ljubljane, kar se mi zdi lepo poimenovanje, ki opiše ravno to socialno-umetnostno povezavo,« je še nekdanje življenje galerije opisal Arne Brejc. Ob tem je poudaril, da Equrna ostaja likovna dnevna soba mesta tudi danes, čeprav je drugačna, tudi zaradi drugačnih razmer na slovenskem umetnostnem trgu.
»Od konca osemdesetih let in nekje do leta 2012 je bil slovenski umetnostni trg živahen in stabilen in se je s prodajo umetnin dalo preživeti. Umetniki so tedaj nekoliko v šali rekli, da so iz Equrne prejeli mesečno plačo. Konec osemdesetih in v devetdesetih letih so direktorji podjetij imeli občutek in zavedanje, da je pomembno podpirati slovensko likovno sceno, ter tako do recesije nismo imeli finančnih težav,« je dejal Brejc. Poleg tega je v devetdesetih letih krajši čas veljala »davčna olajšava za podjetja, ki so kupila umetnine, in tako so se ob koncu leta, kot mi je pripovedovala Taja, nakupi likovnih del povečali«.
Zdaj, v neoliberalnem sistemu, je stanje tudi na trgu umetnin drugačno. »Srednji sloj, ki je bil nekoč med kupci ključen, nima več toliko denarja, čeprav cene umetnin v Sloveniji v primerjavi s tujino niso tako visoke. Kljub temu je denarja dovolj, vendar je težava, da novih bogatašev umetniška dela ne zanimajo. Poleg tega tisti, ki bi radi investirali v umetnine, zaradi odsotnosti umetnostnega trga tega ne storijo,« je svoje izkušnje in videnje podal Brejc. Takšna je torej realnost galerije, ki se večinoma ne ukvarja s prodajo starejših imen slovenskega likovnega prostora.
Ko Brejc še govori o kulturi kupovanja umetniških del, govori tudi o spremljanju in sprejemanju umetnosti nasploh. »Eden ključnih problemov je, da se v osnovni šoli učimo risati, v srednji šoli se učimo umetnostne zgodovine, nikoli v tem procesu pa se ne naučimo uživati, gledati in vstopati v likovno umetnost. Zato žal v odnosu do likovne umetnosti med ljudmi obstaja določena distanca. Upam, da bomo to kdaj presegli.«