Saj ne da v neokrnjenih otoških gmajnah, na prostranih travnatih planjavah in na bregu kala ne bi bilo ptičjega življa na pretek. Od ranega jutra so se v dolgih, improviziranih koncertih zvrstili vsi, začenši z milozvočnimi čebélarji in kosi prek kričavih lastovk do bolj hrupnih in popolnoma nemelodičnih vran in galebov. Fazanji kriki pa so se iz podrasti tako in tako razlegali ves čas, ponoči in podnevi. Celo ščebetanje vrabcev sem med enim od sprehodov po otoku zaslišala iz neke gošče. Samo iz golobje družine ni bilo nikogar; ne prisrčnih turških grlic, ne tolstih grivarjev, ne navadnih divjih golobov.
Nekoč, pred nekaj leti, pa sem enega za hip zagledala. Čepel je na žlebu sosednje hiše, tako tiho in nevpadljivo, da sem za hip pomislila, da je ptica s sivkastim perjem samo privid. Fatamorgana, ki sem si jo sčarala v pomanjkanju golobov. Pa ni bila, na pragu zgodnjega poletja ob naslednjem obisku sva si spet za trenutek zrla v oči, le da se je takrat preselil v zgornji del otoka in mežikal v svet čepe na enem od dreves pred kamnito hišo.
Odtlej ga nisem več videla. Ljudje, pri katerih sem poizvedovala in so resni izvedenci za ptice, so mi namignili, da je bil to morda poštni golob. Si videla kakšen obroček na njegovi nogi, se je glasilo vprašanje. Nanj nisem znala odgovoriti. A je zadoščalo, da se je v meni sprožil niz predvidevanj: kaj pa, če je bil res poštni golob? Morda celo poštni golob, ki je prenašal elektronsko pošto in je imel zategadelj ogromno dela, haska od njegovih preletov pa je bilo bolj malo, saj si, kot vemo, ljudje pošiljamo vsakovrstne neumnosti. Lepega dne se je odločil narediti konec svojemu bulšihtu in se je ustalil na tem prelepem otočku. Vklopil je samodejni odgovor na elektronsko pošto, ki se je – kakopak – glasil »Gone fishing«. In odtlej čivkal o svojih dogodivščinah na twitterju.
Resničnost je bila najbrž malce drugačna, ne tako zabavna. Najbrž je to zanj pomenilo precejšen občutek osamljenosti, navsezadnje je bil edini predstavnik svoje vrste na otoku. Le zakaj je vztrajal? Najbrž se nikdar ni vklopil v družbo ostalih ptic, ki so nanj do konca pogledovale postrani in ga obrekovale. Morda je prav to glavna prednost življenja v mestu: da nikdar nisi edini in da se, kadar hočeš, lahko skriješ. Ni te, nihče te ne presoja. Četudi za ceno bulšihta.