Če upoštevamo, da je država v zadnjih štirih letih za stanovanjsko dejavnost namenila le dobrih 8 milijonov evrov, je napoved, da naj bi sredstva na tej postavki do konca mandata povečala na 0,4 odstotka BDP ali okoli 180 milijonov evrov na leto, milo rečeno šokantna. Z obljubo, ki so jo vladne stranke zapisale v koalicijsko pogodbo, se trenutno ukvarjajo na ministrstvu za okolje in prostor, kjer pa so z informacijami o tem za zdaj skopi – pravijo le, da bodo dodatna proračunska sredstva zagotovljena z novim stanovanjskim zakonom, porabljena pa bodo v skladu z resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu, ki v ospredje postavlja gradnjo javnih najemnih stanovanj na najbolj problematičnih območjih s posebnim poudarkom na mladih. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen predvidoma konec leta.
Najpomembnejše vprašanje, ki ga ob tem izpostavljajo naši sogovorniki, je, ali bodo sredstva za stanovanjsko dejavnost vezana na stalen davčni vir, kar bi pomenilo, da se na letni ravni ne bi bistveno spreminjala niti ne bi bila predmet proračunskih usklajevanj ali strankarskih kupčkanj. »Ta hip podpišem, da v proračunu ne bomo nikoli našli 180 milijonov za stanovanjsko področje. Nikoli. Ker bomo vedno soočeni s problemom, da je denar praktično že razdeljen za vse drugo,« opozarja direktor republiškega stanovanjskega sklada Črtomir Remec, ki se tako kot njegov kolega na ljubljanskem stanovanjskem skladu Sašo Rink strinja, da se zdi v tem trenutku še najbolj logično, da bi za stanovanjsko preskrbo namenili del pobranega davka na nepremičnine. Po Remčevem mnenju bi bilo smotrno ta denar prepustiti občinam, ki najbolje poznajo potrebe na tem področju.
Primanjkljaj najemnih stanovanj bi odpravili v desetih letih
Glede na to, kako malo denarja za to področje namenja danes – lani je za stanovanjsko dejavnost recimo namenila manj denarja kot za protokolarne dogodke – je zelo zanimivo tudi vprašanje, kako in za kaj bi porabili teh 180 milijonov evrov na leto. Direktor ljubljanskega stanovanjskega sklada Sašo Rink ocenjuje, da bi s tem denarjem v desetih letih praktično izničili primanjkljaj 9500 javnih najemnih stanovanj, pri čemer bi s tem denarjem lahko financirali še socialne transferje na tem področju ter energetsko in statično prenovo dotrajanih stavb. Remec pa opozarja, da bi glede na izhodišča za nov stanovanjski zakon, ki naj bi ukinil neprofitno najemnino in jo nadomestil s stroškovno najemnino, že za izplačilo stanovanjskega dodatka (ta bi ublažil višjo najemnino) socialno šibkejšim potrebovali od 40 do 50 milijonov evrov na leto.
Čeprav se sliši 180 milijonov evrov na leto ogromno, to v letošnjem državnem proračunu predstavlja slaba dva odstotka predvidenih odhodkov, kar je še vedno več kot odstotek manj, kot za to področje namenja ljubljanska občina. »Dejstvo je, da glavnino denarja za stanovanjski sektor v tem trenutku namenjajo lokalne skupnosti, država prispeva le del subvencije tržne najemnine, kar je zanemarljiv vložek. Pri lokalnih skupnostih pa je tako, da je stanovanjska politika odvisna od vsakokratne oblasti in finančnih zmožnosti občine. V Ljubljani imamo srečo, da se stanovanjskemu področju že tradicionalno posveča pozornost, je pa dejstvo, da je stanovanjski primanjkljaj stalno prisoten in v tem trenutku predstavlja praktično polovico primanjkljaja javnih najemnih stanovanj v državi,« stanje opisuje Rink in opozarja, da vzvoda, ki bi lokalne skupnosti »prisilil« h gradnji javnih najemnih stanovanj in posvečanju pozornosti stanovanjski politiki, ni.
Kakšna bo prihodnost republiškega stanovanjskega sklada?
Če odmislimo prenos 183 stanovanj leta 2016, država v zadnjih letih v republiški stanovanjski sklad ni vložila niti evra. Sklad se še vedno financira z denarjem, ki so ga v devetdesetih letih dobili iz odkupa stanovanj po Jazbinškovem zakonu, in s prodajo pozneje zgrajenih stanovanj. »Do leta 2025 imamo določen program gradnje, ki ga bomo financirali z lastnimi sredstvi in krediti. Zadolžimo se lahko za 30 odstotkov namenskega premoženja, kar znaša 120 milijonov evrov, skupaj z drugimi sredstvi imamo okoli 300 milijonov, kar nam omogoča, da investiramo okoli 50 milijonov evrov na leto do leta 2025. Na ta način lahko pridemo do okoli 3000 novih javnih najemnih stanovanj oziroma 3500 stanovanj, če bi pri tem v večji meri sodelovale občine,« pravi Remec, ki še ne ve, kaj se bo s skladom dogajalo po letu 2025.
Dejstvo je namreč, da bo po dokončanju teh 3000 stanovanj sklad ostal brez denarja za nove naložbe, saj po novem stanovanj ne bo več prodajal, ampak zgolj oddajal. Če bi država želela, da bi še naprej gradil v vsaj takšnem tempu kot do leta 2025, bi morala zagotoviti dodaten vir financiranja. »Zelo pomembno se mi zdi tudi, da vodimo neko dolgoročno zemljiško politiko za gradnjo javnih najemnih stanovanj, zato res upam, da bodo uresničili napoved o prenosu zemljišč DUTB na sklad,« zaključuje Remec.
