Ko asfalt pustiš za sabo in cesta v strnjenem naselju začne vijugati proti hribom nad Škofljico, se zdi, kot bi Ljubljana ostala svetlobna leta daleč. V resnici je od obvoznice le nekaj minut vožnje. Prav ta nenavaden kontrast – bližina mesta in popoln mir podeželja – je tisto, zaradi česar domačija Pr' Primaš obiskovalca preseneti že ob prihodu.
Kmetija z več kot stoletno tradicijo
Sredi poletja je vročina neizprosna. Sonce neusmiljeno pritiska na travnike, zrak skoraj trepeta nad pokošeno travo. A na pašniku ni niti enega konja. »Danes jih tukaj ne boste našli,« se nasmehne gospodar Jože Štrubelj.
»Vsi so pobegnili v senco gozda. Oni že vedo, kje je prijetneje.« In res. Nekaj minut kasneje se izpod dreves zaslišijo počasni koraki. Iz zelenega zavetja drug za drugim pogledajo svetlolasi haflingerji. Mirni, radovedni in dostojanstveni. Kot da jim poletna pripeka ne more do živega, dokler imajo svojo senco. Konji so tukaj doma že več kot stoletje. Pravzaprav toliko časa, kot stoji domačija sama.
»Zgodba sega v leto 1886, ko je Janez Habjan postavil domačijo. Potem so se zvrstile štiri generacije in kmetija je ostala v družini,« pripoveduje Štrubelj. »Z ženo sva jo prenovila predvsem zato, da bi ljudem približala življenje na kmetiji. Da ne pridejo samo jest ali prespat, ampak začutijo, kako tukaj živimo.«
Hiša iz leta 1886 je bila pred nekaj leti potrebna temeljite prenove. Pri obnovi sta zakonca pazila, da ni izgubila svoje duše. Ohranila sta opeko in majhne, pa vendar vidne detajle. Tudi pri menjavi oken sta se trudila, da sta našla čim bolj podobna originalu. »Zelo sva se trudila, da družinska hiša ohrani svoj značaj,« pripovedujeta. Tudi staro krušno peč, ki je bila zaradi dotrajanosti nevarna, sta nadomestila z novo, zgrajeno iz enake opeke in po istem vzoru. »Pozimi v njej pečemo kruh in druge dobrote. Gostje lahko vse spremljajo in doživijo,« pove sogovornik. In prav beseda doživetje se med pogovorom večkrat ponovi. Kar pa ni naključje, saj na Pr' Primaš ne želijo ustvariti še ene turistične kmetije, kjer gostje pridejo na kosilo in odidejo. Želijo, da ljudje za nekaj ur postanejo del njihovega sveta.
Na kmetiji se vse začne pri konjih
Na domačiji danes vzrejajo haflingerje, pasmo, ki jo oba opisujeta skoraj z občudovanjem. »Haflinger je izredno miren, vzdržljiv in spoštljiv konj. Z njim lahko odlično delajo tudi otroci,« razlaga Jože, ki o konjih govori z natančnostjo človeka, ki jih pozna vse življenje. Na domačiji jih imajo med petnajst in dvajset. Vsak ima svoje ime, svoj značaj in svoje mesto v čredi. Vzreja pa ni le hobi.
Štrubljevi redno sodelujejo na državnih razstavah, licenciranjih in ocenjevanjih. Njihovi konji osvajajo medalje, lani pa so se z državne razstave vrnili z odličnimi ocenami za vseh osem predstavljenih živali. »Dosegli smo raven, ko smo po kakovosti primerljivi tudi z avstrijskimi rejci,« pove Jože brez pretiranega hvaljenja, bolj kot ugotovitev po letih dela. Toda medalje niso tisto, kar ga najbolj navdušuje.
Veliko raje govori o otrocih. Na domačiji organizirajo šolo jahanja, terenske ježe in delavnice. Včasih tudi počitniške tabore. »Največ otrok pride iz okolice, nekaj tudi iz Ljubljane. Vedno se trudimo, da spoznajo konja in ga spoštujejo. Ne gre samo za jahanje,« doda Jelena Štrubelj in omeni, da občasno pomagajo tudi otrokom s posebnimi potrebami. »Če nas prosijo za terapevtsko jahanje, z veseljem pomagamo. Če lahko komu polepšaš dan, zakaj ne?« pove povsem preprosto.
Če so konji srce domačije, je kuhinja njena duša
Da je kuhinja duša kmetije, postane jasno, ko nas Jelena pospremi skozi osrednji prostor, kjer ni klasične meje med kuharjem in gosti. Kuhinja je odprta. Gost lahko spremlja vsak gib, vsak lonec in vsak krožnik, ki nastaja pred njegovimi očmi. »To sem si res želela,« pove sogovornica. »Gostje lahko vidijo, kaj kuhar pripravlja. Ni jim treba samo sedeti za mizo in čakati. Lahko spremljajo, kako nastaja njihovo kosilo, če želijo, pa tudi sodelujejo.« Prav ta odprtost je simbol vse domačije. Tudi zakonca ne skrivata ničesar. Brez olepševanja pripovedujeta o petih letih nenehnega vlaganja, o številnih urah dela in o dejstvu, da še vedno skoraj vse opravita sama. »Streževa, kuhava, skrbiva za konje, za goste … Če pride večja skupina, pokličemo pomoč, sicer pa sva večinoma sama.« Pomaga vsa družina. Tudi otroci. Najmlajša jih šteje enajst let, najstarejši šestindvajset. Kadar je treba, vsak poprime za delo.
Na kmetiji ne boste našli stalnega jedilnega lista. »Vedno goste najprej vprašava, kaj si želijo,« razloži Jelena. »Če kdo praznuje rojstni dan in želi pravo domačo kmečko pojedino, jo pripraviva. Če pridejo poslovni gostje in si želijo nekoliko drugačnega menija, se prilagodiva.« Prilagodljivost je postala njun zaščitni znak. Jože medtem razloži, da skoraj vse sestavine prihajajo iz Slovenije. »Česar sami ne pridelamo, kupimo pri slovenskih kmetijah. To nama veliko pomeni.«
V ponudbi imajo tudi divjačinske jedi, kar ni presenetljivo, saj je Jože predsednik Lovske družine Škofljica. »Divjačina je po mojem mnenju ena najbolj kakovostnih in premalo izkoriščenih surovin pri nas,« pravi.
Gostje običajno večer začnejo v vinski kleti. Tam jih pričakajo narezek, slovenska vina in pogovor. »Tam se ljudje sprostijo, izberejo vino, potem pa imamo mi dovolj časa, da vse sveže pripravimo. Pri nas se nikomur ne mudi. Gostje pri nas običajno ostanejo štiri ure ali več.«
Zreta v prihodnost
Zakonca Štrubelj pa že razmišljata naprej. Apartma je pripravljen, prve goste pričakujeta kmalu. Razmišljata tudi o novih doživetjih na pašnikih, morda celo o glampingu in manjših lesenih hiškah. »Idej je veliko. Prostora tudi. Zdaj morava najprej malo zadihati po vseh investicijah,« se nasmehne Jelena. Septembra bosta uvedla še petkove domače malice, namenjene domačinom, pohodnikom in kolesarjem.
Preden se poslovimo od domačije Pr' Primaš, velja pogled usmeriti še nekoliko dlje od pašnikov, kjer se pod krošnjami dreves hladijo haflingerji. Prav lega domačije je namreč eden njenih največjih adutov. Le nekaj minut od Ljubljane se odpre svet Ljubljanskega barja, kraških gričev in gozdnatih pobočij, ki vabijo k raziskovanju peš, na konju ali s kolesom.
Jože in Jelena Štrubelj pogosto poudarjata, da si želita, da bi gostje pri njih preživeli ves dan, ne le nekaj ur ob kosilu. »Najprej lahko zajtrkujejo pri nas, potem gredo jahat ali na pohod, zvečer pa se vrnejo na večerjo. To je tista celovita izkušnja, ki jo želiva ponuditi,« pravi Jelena.
Možnosti je v okolici več kot dovolj
Le nekaj korakov od središča Škofljice obiskovalca preseneti tematski park na območju suhega vodnega zadrževalnika. Čeprav je bil zgrajen predvsem za zaščito pred poplavami, ki so bile nekoč na robu Ljubljanskega barja stalnica, danes večino leta služi povsem drugačnemu namenu. Na skoraj 15.000 kvadratnih metrih se razprostira urejen park, ki obiskovalca skozi povezovalne poti vodi med barjanskimi habitati in različnimi tematskimi točkami – od Lipovega gaja, Parka čutil in Naravnega vrta do Koliščarskega pomola ter Čebeljega in Račjega otoka.
Gre za prijeten prostor za družine, sprehajalce in vse, ki želijo v miru spoznati naravno dediščino Ljubljanskega barja. Tisti z nekoliko več pohodniške kondicije pa si lahko dan popestrijo z eno najlepših poti v okolici. Posebej privlačna je Čemšeniška grajska pot, skoraj 12 kilometrov dolga krožna pot, ki se začne na Lavrici in vodi skozi prijetno senčne gozdove do gradu Lisičje, nato pa se povzpne na Molnik in Orle, od koder se odpirajo čudoviti razgledi na Ljubljansko barje in okoliške griče. Pot je dobro označena, večinoma poteka po gozdu, zato ostaja prijetna tudi v poletni vročini, hkrati pa obiskovalca ves čas spremljajo informativne table o naravnih in kulturnih znamenitostih.
Prav zaradi takšnih izletov je Pr' Primaš več kot le turistična kmetija. Je odlično izhodišče za raziskovanje še vedno nekoliko spregledanega dela osrednje Slovenije, kjer se zgodovina, narava in gostoljubnost prepletajo na vsakem koraku.